Na cevko so navili izolirano bakreno žico, za detektor je služila britvica in svinčnik, ki so ga nataknili na varnostno zaponko. Vse skupaj so povezali na deščico s pomočjo žebljičkov in pisarniških sponk ter s koščki žic. Za anteno jim je služilo nekaj metrov izolirane žice, ki so jo razpeli po tleh ali po rastlinju.
Tako so lahko s takim preprostim radijem poslušali bližnje postaje, dostikrat tudi sovražno propagando, ki pa so jo zlahka preslišali, saj so med sovražno propagando radijske postaje oddajale tudi veliko dobre glasbe.
Načrt WW II Foxhole radio:
Kako »iz nič« narediti delujoč radijski sprejemnik je pravi izziv tudi za današnji dan in tako sem se odločil, da izziv sprejmem in tudi sam naredim Foxhole radio in se tako z njim v mislih preselim v težke čase druge svetovne vojne. Material za izdelavo radijskega sprejemnika:
Za izdelavo sem uporabil nekaj modernih sestavnih delov, vendar sem pazil na to, da je sam sprejemnik še vedno avtentična kopija slavnih predhodnikov. Namesto tulca na katerem je navit toaletni papir sem uporabil kos plastične vodovodne cevi. S tem sem pridobil trdnost, saj je cevka na kateri je navit toaletni papir premehka. Pisarniške sponke za priključitev antene, ozemljitve in slušalk sem zaradi enostavnosti in izboljšane kvalitete priključevanja zamenjal z dvema pušama in mono vtičnico za slušalke. Najbolj kritičen element, ki najbolj vpliva na kvaliteto sprejema je britvica. Kot najboljša za ta namen se izkaže stara zarjavela modra britvica, na kateri dosti lažje s konico svinčnika poiščemo mesto na katerem nam začne delovati detektor. Detektor nam seveda predstavlja britvica in svinčnik napičen na varnostno zaponko. Z malo potrpežljivosti občutljivo mesto hitro najdemo in že slišimo zvok v slušalkah. Tuljava je navita iz 0,6mm lakirane žice na plastični cevi. Drsnik, ki drsi po tuljavi so vojaki izdelovali iz zaponk zabojev za strelivo, jaz pa sem za svoj drsnik uporabil bolj miroljuben kos od žičnega obešalnika za obleko. Na mestu, kjer drsnik drsi po tuljavi moramo odstraniti lak, saj le tako lahko pride drsnik v stik s tuljavo. S premikanjem drsnika iščemo najboljši sprejem. Deščico, 12mm bukovo vezano ploščo, sem pobarval s sivo zeleno barvo, da spominja na deščice zabojev za strelivo, katere so vojaki uporabljali za izdelavo svojih sprejemnikov.
In na koncu še slike izdelanega radijskega sprejemnika:
Sprejemnik lepo deluje in z njim lepo slišim domžalski oddajnik. Slušalke morajo biti seveda visokoohmske, lepo pa se tudi sliši na aktivnih računalniških zvočnikih. Morebitnim prihodnjim izdelovalcem tega radia želim veliko uspeha in užitkov pri izdelavi in kasnejšem poslušanju. Izdelan radio je tudi lep eksponat, ki nas bo spominjal na iznajdljivost vojakov in na najtežje čase svetovne zgodovine, za katere upam, da se ne bodo nikoli več ponovili.
73, Miloš S57D
