Hojla, sem se že hotel ugrizniti v jezik, ker bodo nestrpneži itak spet planili po meni, ampak...
Na Darkotovo vprašanje tudi jaz ne znam odogovoriti... Zakaj
sem sam postal radioamater,
vem. Najprej me je zanimala tehnika - elektronika, potem tisto skrivnostno čivkanje (8 razred OŠ), šele potem vse ostalo... in po prvem izpitu (ne ni bil A razred), sem z velikim veseljem hodil z Mihatom in Matjažem, pa Robijem in drugimi člani kluba na sosednji kucelj ali kam v gore in smo klofali UKV conteste vsak možni termin... Vmes pa comprali antene, antenske predojačevalnike, QROje, elektronske tasterje, kasneje se je tudi kak prvi računalnik našel vmes (takrat še spectrumi, ZX81, C64,...)...
Torej, postati ham je osebni vzgib vsakega posameznika... če ga to zanima, se bo pridružil, če ne, nobeno izobraževanje, še tako pomanjkljivo, ne pomaga... Celo še huje.... bolj ko je nekaj z lahkoto pridobljeno, bolj je ceneno, nepombno, nevredno,...
RK Ljubljana je v zadnjih 12 mesecih organiziral 2 tečaja, na vsakem je polna učilnica (20 in več tečajnikov). V klubu smo obnovili antenski sistem, da imajo tečajniki možnost uvajanja, vsako sredo se itak dobivamo v klubu, debatiramo o tehniki, takih in drugačnih komunikacijah, programiranju, načrtovanju, tako elektornike kot antenskih sistemov itd... Tudi kakega elektronskega projekta se lotimo skupaj...
V namen uvajanja sem bil pripravljen organizirati conteste striktno za mlade operaterje (torej SSB in DIGI mode - ne CW) - pa je bil
EN VELIK NIČ (enkrat je sodeloval en mlajši a že dolgoletni klubaš). Lani sem načrtoval na
ljubljanskem Rožniku Field Day tekmovanje (SSB in CW) s povabilom vsem mladim članom kluba (ej 20 novih operaterjev, eni bi pomagali stolpe in antene postavljat, drugi postavljat sisteme, pa povezovat PCje, pa ....)! Rezultat: niti ene prijave, kljub obljubi piknika, roštiljade, gajb, ...
Kaj hočem povedati....
Ni važna klasa, ni važen način in teža izpita, nič, prav nič ni pomembno, če človeka nekaj
osebno ne pritegne, da bi bil pripravljen žrtvovat del svojega prostega časa za ta hobi. Mi lahko turbo generiramo stotine novih radioamaterjev, pa ne bo nobenega učinka... Tisoče šol, tečajev, ... gre lahko v nič. In ne vem, ali res potrebujemo tolikšo množičnost, pri tem pa ... ne bom rekel....
No, se bomo kljub vsemu še enkrat lotili zadeve ... ne bo ravno projekt 1000 šol... upamo, da jih bo nekaj... in bomo začeli z najmlajšimi...
Kako po vsem tem času vidim problem razredov, klicnih znakov, ....? ZAVOŽENO V OSNOVI!
Znanje, izkušnje itd... razvrednoteno...
Se še spomnite, kaj je bilo včasih potrebno za A razred? Ne samo poklofan DXCC, CW 100 znakov/minuto odprtega teksta, vsak kandidat je moral prinesti lastnoročno izdelano elektronko napravo! Toliko o tem, da so A razred lahko dobili samo dobri klofatorji... Vrhunski operater-radioamater je moral imeti vsestranska znanja in kaj bi bilo narobe, če bi bi bilo tako tudi sedaj (pustimo CW ob strani... ni treba)...
Poleg tega, nikakor ne moreš primerjati časov, ko je bila ena postaja v klubu in 100km okoli nič z današnjimi časi, ko je postaj ko listja jeseni in si za drobiž vsak omisli postajo, postavi kakršno koli anteno in klofa od doma, s hriba, s kjerkoli kadarkoli... Torej ni odrivanja od postaje, ni gojenja kulta... to je bilo nekoč... davno... celo pred mojimi časi (prva osebna licenca pred 35 leti) ...
Ok, malo skačem sem in tja z mislimi, pa je vse skupaj malo razsuto...