Napisal/-a anton.galun » 01 Nov 2009, 13:22
Sprašujem se, ali je sploh smiselno ob bok komentarjem uradne strani napisati še nekaj vrstic. Pa vseeno:
od izvolitve upravnega odbora ZRS v letu 2007 sem brezkompromisno zagovarjal njegove poteze. Resnici na ljubo, pričelo oz. nadaljevalo se je z izvajanjem vrste aktivnosti, ki so obogatile slovensko radioamatersko organizacijo ter omogočile boljšo prepoznavnost radioamaterjev v našem prostoru: predstavitev ZRS in radioklubov na sejmu elektronike v Ljubljani, bogatejši CQ ZRS, Radioamatersko izobraževalno srečanje in še bi lahko našteval. Tudi v Radioklubu Ptuj smo vzporedno izvajali vrsto javnih aktivnosti ter s tem podpirali delovanje organizacije, v katero smo vključeni. Zaradi zagovarjanja nekaterih postopkov Zveze sem bil kar nekajkrat kritiziran, in to tudi na tem mestu.
Toda počasi sem postal pozoren na dogajanja v ZRS, in izpostavil bom le nekatera:
V letu 2007 sem ob osebnem razgovoru na dnevu odprtih vrat Radiokluba Ptuj postal pozoren na idejo o uvedbi frekvenčnine za "nečlane" ZRS. Ker sem mi debata ni zdela resna, sem jo z nekaj besedami zavrnil, misleč, da gre zgolj za preblisk posameznika, kako na hitrico rešiti težavo z upadom števila plačnikov kotizacije ZRS ter s tem sanirati finančno stanje. Govorice, ki so se v tem času v zvezi s frekvenčnino že pojavljale, sem namerno preslišal, kasneje so potihnile ter bile celo demantirane, da bi počasi privrele na dan v drugačni obliki.
V letu 2008 sem kar naenkrat in nič hudega sluteč postal en od udeležencev pravdnega postopka pred sodiščem, ki se še vedno vodi zoper večinoma že bivše urednike rubrik v CQ ZRS. Ne smem se spuščati v elemente sodnega spora, lahko pa povem le to, da se nas je deveterica pred sodiščem znašla le zato, ker CQ ZRS v času nastanka predmeta spora pravno gledano ni imel imenovanega odgovornega urednika. Jasno pa je, da je nekdo v času po odstopu odgovornega urednika moral vršiti njegove funkcije. In ta oseba kasneje očitno ni bila pripravljena prevzeti odgovornosti za objavo domnevno spornega članka, ki je sprožil predvsem dragi in dolgotrajni proces pred sodiščem, ki smo ga toženci plačali iz svojega žepa. ZRS je ostala izven sodnega spora in brez stroškov. Žal sem takrat preslišal resno opozorilo, da se za hrbti urednikov skrivajo posamezniki, ki so dejansko zakuhali spor.
Toda kasneje sem neglede na svoje tegobe zaradi ZRS, toda spričo vrste nekaterih dokumentiranih dejstev, zastrigel z ušesi ter postal pozoren na to, kaj se dogaja znotraj ZRS, in pričel poslušati tudi drugo stran, ki je imela argumentirane pripombe na delovanje Zveze. Pričela se je odvijati zanimiva zgodba z odstopom podpredsednikov ZRS in imenovanjem novih, slabim finančnim stanjem, monitoringom, razgovori pred državnimi institucijami, ustanovitvijo delovnih skupin ter Zakonom o radioamaterski dejavnosti. Vse skupaj je bilo zavito v tančico skrivnosti, saj so informacije dobesedno kapljale, do nekaterih pa do danes sploh ni bilo mogoče priti. Kot še vedno prepričani zagovornik Zveze sem si še v začetku letošnjega leta prizadeval, da se tudi člani Radiokluba Ptuj aktivno vključijo vsaj v pripravo Zakona o radioamaterski dejavnosti, toda naletel sem na popolni odpor in na tako rekoč zaprta vrata ZRS. Pričela se je pisna korespondenca, na katero ZRS nikoli ni dala nedvoumnih odgovorov. Kmalu sem bil kljub skrajno dobrim namenom javno proglašen za "nasprotnika", saj sem si po tolmačenju nekaterih drznil razmišljati v nasprotju z uradnimi stališči ZRS ter zahtevati javnost in transparentnost postopkov.
In nenazadnje, še nekaj besed o Zakonu o radioamaterski dejavnosti, kar je sicer tema te niti sporočil, in od katere smo se popolnoma oddaljili:
če temeljito prebereš osnutek, je jasno, da v glavnem gre za poskus, za ZRS pridobiti javna pooblastila ter kompetence, na osnovi katerih bi lahko ZRS ne glede na svoje postopke oz. dejavnosti od licenciranih radioamaterjev pobirala denarna sredstva, imela popolni nadzor nad izdajanjem radioamaterskih dovoljenj, povrh vsega pa bi še globoko posegla v delovanje radioamaterskih društev. Posameznikom, nosilcem hobija, ki sliši na ime "radioamaterstvo", zakon ne prinaša popolnoma ničesar novega ali kakovstnejšega, kvečjemo jih pri izvajanju svojih aktivnosti poskuša omejti z dodatnimi administrativnimi postopki, in nenazadnje tudi stroški. Bombončki v smislu možnosti postavljanja visokih stolpov praktično brez dovoljenj, niso nič drugega kot račun brez krčmarja. V zvezi s podrobnostmi osnutka zakona ter njegovo argumentirano nesprejemljivostjo v pričujoči obliki, sem se izrekel že v Pozivu slovenskim radioamaterjem, katerega sopodpisnik sem. Na tem mestu bi opozoril le na eno izmed kopice dejstev, ki naravnost bodejo v oči: v osnutku Zakona je namreč razen drobne omembe popolnoma zanemarjena dejavnost, ki bi morala biti temelj delovanja ZRS: širjenje tehnične kulture. O sami obliki osnutka zakona pa le še to: avtorji naj se globoko zamislijo, ali si pričujoči dokument sploh zasluži ime osnutek.
Moje izvajanje naj zaključim le z nekaj mislimi:
ZRS se mora pričeti obnašati tržno, ter s svojimi kvalitetami v svoje vrste privabiti nove, in nenazadnje tudi stare člane. Razne oblike prisilnega članstva so preživele. Na kratki rok sicer lahko dajo določene finančne in predvsem nadzorne učinke, na dolgi rok pa veliko škodo. Kar v tem trentuku ZRS potrebuje, so sodobna pravila delovanja po vzgledu na druge, tudi tuje sorodne organizacije, na novo definirani sistem vodenja in natančno razdelitev kompetenc znotraj vodstva, trženje nespornih izobraževalnih in tehničnih potencialov vseh članov ZRS, predvsem pa konsolidacijo stališč in mnenj ob trajni komunikaciji s člani ZRS. Če želimo v tem trenutku ohraniti vsaj jedro aktivnosti ZRS, je potrebno takoj potegniti zavoro in se izključno osredotočiti na finančno plat poslovanja, ki je baje "zaskrbljujoča". Kot izkušen podjetnik ne morem mimo dejstva, da preko 90.000 EUR prihodkov na letni ravni (za leto 2008) ne zadošča za delovanje organizacije z enim zaposlenim in ljubiteljski aktivnostmi. Če smo bili v letošnjem letu priča bistvenemu upadu prihodkov, se sprašujem, zakaj se niso pravočasno pričeli izvajati ustrezni varčevalni ukrepi, aktivnosti pa prilagajati dejanskim prilivom sredstev. Nesporno dejstvo je, da bo potrebno za zagotavljanje finančnih sredstev ubrati popolnoma drugačni pristop kot doslej, saj bo samo od sebe priteklo čedalje manj denarja, in to z Zakonom ali brez njega. Sicer pa bi bilo nadvse primerno, da si finančno poslovanje od časa do časa ogleda neodvisna finančna revizijska institucija, kar bi nenazadnje omogočilo tudi racionalizacijo poslovanja.
Jasno je, da trmoglavljenje s pričujočim osnutkom Zakona ter mahanje s pooblastilom konference, ki nikakor ni bianco ček za za morebitna samovoljna dejanja ozkega kroga akterjev in brezmejno aroganco, ne prinaša ničesar drugega kot spore, konflikte, predvsem pa izgubo časa in medsebojnega zaupanja, nenazadnje pa preusmerja pozornosti vstran od dejanskih težav. Diskusija v zdajšnji obliki je neprimerna in pod nivojem, in prav gnusijo se mi arogantni tujejezični vložki. Nedvomno je napočil čas, da na prizorišče stopijo novi akterji, ki bodo lahko neobremenjeno razpravljali o konceptu delovanja krovne organizacije radioamaterjev v Republiki Sloveniji, in nenazadnje tudi o morebitnih potrebah po pravni ureditvi. In če bo potrebno, tudi za ceno predčasne zamenjave celotnega vodstva ZRS, saj je zdajšnja politika vse skupaj zapeljala v slepo ulico. Ker seveda pričakujem, da mi bo spričo mojih besed ponovno obešena etiketa pohlepa po prevzemu oblasti in političnih ambicij, lahko povem, da sem vedno pripravljen sodelovati pri aktivnostih, ki jih podpira večna ter predstavljajo napredek. In to tisti pravi, tehnični, in ne politični. Samozvani "boj za skupno dobro" pa mi je prekleto tuj.
Torej: če hočete ali pa ne, ZRS je še vedno naša, in to od vseh slovenskih radioamaterjev. In tega naj upravni odbor Zveze radioamaterjev Slovenije nikoli ne pozabi. Če pa je pozabil, pa mu naj bo to resni opomin.
Anton GALUN, S51AG