S57D napisal/-a:...
Ker sem v radioamaterstvu nabral že kar nekaj kilometrine, lahko primerjam stanje nekoč in danes. Pravljica se začne nekako takole:
Nekoč, še v prejšnjem stoletju, za devetimi gorami in vodami je bila ZRS, katere član si postal avtomatično s tem, ko si naredil radioamaterski izpit. Da bi bila družba bolj vesela, si z opravljenim izpitom postal tudi član lokalnega radiokluba. To lahko primerjam edino s sprejemom cicibanov v pionirsko organizacijo, noben od sedemletnih mulčkov ni imel pojma zakaj se pravzaprav gre, ampak je bilo v tistih časih res »kul« dobiti rutico in kapo, na koncu pa še sadno tortico in Pingo sok. In noben ni imel nič proti. Časi so bili res pravljični, v trgovinah se je dobilo mnogo manj in za marsikaj smo morali čakati v dolgih vrstah. Najbližje si koaksialni kabel in konektor dobil takoj za mejo pravljične dežele, postaje pa so se dobile v posebni za radioamaterje še bolj pravljični deželi, ki je imela skrivnostno ime Konsignacija. Tam smo težko privarčevane konvertibilne cekine menjali za radioamatersko tehniko in potem z njo na radioamaterskih frekvencah odkrivali nebesa. Obnašanje na frekvencah je bilo neprimerno boljše kot danes, bilo je manj motenj, manj kW oddajnikov in z malimi močmi in skromnimi antenami smo vsi delali vse in se pri tem zabavali. Bili so taki časi, da si moral biti radioamater, če si hotel komunicirati s svetom. Tudi za nakup radijske postaje je bil potreben opravljen radioamaterski izpit. Osebnih računalnikov, interneta in prenosnih telefonov nismo poznali. Radioamaterske izpite smo delali postopoma, korak za korakom in vmes nabirali izkušnje z delom na radioamaterskih bandih. Pozivni znaki so bili radioamaterjem dodeljeni glede na opravljen izpit in za eno črkovni znak si moral pokazati določeno znanje, biti zelo prizadeven in aktiven, da si ga sploh lahko dobil. ZRS je imela posluh za vse, šolarčki in študentje so imeli samo simbolično članarino, članstvo je bilo množično in noben se ni nič pritoževal. V najbolj pravljičnih časih je imela ZRS 6000 srečnih članov. ZRS je razvajala svoje člane z lastnim laboratorijem in servisom, lahko smo kupili KIT komplete ali narejene stvari po zelo dostopnih cenah. Koliko od vas se spomni, da smo na ZRS hodili po OT-2, SWR meter, elektronski taster, QRP-805, papirnati log za vpisovanje zvez, univerzalne QSL kartice, ….? In ker nobena sreča ne traja večno, je bilo tudi te sreče enkrat konec. Prišli so osebni računalniki, internet in GSM telefoni. Število srečnih članov ZRS je zelo upadlo. V glavnem so v ZRS ostali samo zanesenjaki, ki jih radioamaterstvo ter s tem povezano konstruktorstvo zares zanima. Da bi privabili mladino, je bilo treba poseči po drastičnih spremembah: ukinilo se je obvezno znanje telegrafije za delo na KV območjih, ukinilo se je postopno napredovanje po radioamaterskih razredih, pozivne znake se je začelo deliti po principu kdor prej pride, prej melje. Kdor seje veter, žanje vihar. Sedaj ni nič čudnega, če »enočrkovnik« dela na 7MHz v USB načinu, sprašuje ali sme priključiti mobilno postajo na 12V akumulator in podobno. In kar naenkrat je naša pravljična dežela veliko manj pravljična, kot je bila včasih. Sedaj naša pravljična zgodba poteka nekako tako: včeraj se kot hamlet naučiš odgovore na izpitna vprašanja, danes narediš izpit, jutri zaradi prestiža zaprosiš za eno črkovni znak, pojutrišnjem ga brez problema dobiš in potem se za večino izgubi vsaka sled. Močno verjamem, da v tej pravljični deželi obstajajo »enočrkovniki«, ki niso naredili niti ene prave zveze na radioamaterskih frekvencah. In zaradi takih je v pravljični deželi zmanjkalo enočrkovnih pozivnih znakov, tako da jih v bodoče ne bodo mogli dobiti tisti, ki se z radioamaterstvom resno ukvarjajo. Zmedo, ki trenutno vlada v pravljični deželi sem ponazoril s primerom deljenja pozivnih znakov. Včasih, v tistih bolj pravljičnih časih, si že po pozivnem znaku lahko ugotovil koga imaš na drugi strani morzejevega tipkala ali mikrofona, kakšen nivo znanja ali izkušenj lahko od njega pričakuješ. V bolj pravljičnih časih se je vedelo kdo pije in kdo plača. Ampak sedaj so čisto drugi časi, sedaj bi pili vsi, plačal pa nobeden. Ne, ZRS ne potrebujemo! Zadnji dogodki spominjajo na »der untergang« - propad. Le upam lahko, da se motim.
73, Miloš S57D
p.s.
Prispevek odraža osebno mnenje avtorja in ne predstavlja stališča moderatorske ekipe foruma LEA.
...
Res je to kar si napisal, kot v pravljici... Potem pa smo se zbudili.
Nekoč je bilo. Ni več. Sedaj gre za denar, lepo plačane službe, privatizacijo nečesa, kar po definiciji, pripada vsem,.....
Tudi tisto v preteklosti je bil le pesek v očeh, da so nas držali pridne, poslušne,....
Res je, ni se dalo kupiti radijskih postaj, zato smo jih švercali iz Avstrije, Italije, ....
UDB-a, milica, vojska in kar je še bilo takih institucij so pridno nadzorovali kaj se počne in govori na frekvencah. Brigalo jih je za radioamaterje.
Imeli so organizacijo, ki je brezplačno šolala telegrafiste, veziste, elektronike in kar je še takih zadev, za potrebe države, za potrebe ZKJ in za potrebe ljubljenih vodij, ki so živeli že takrat v razkošju, ki si ga danes niti zamisliti ni možno.
Veš, Miloš, tudi na svoji koži sem kaj občutil.
Zveze, take kot je danes, res ne potrebujemo. Je relikt preteklosti. Potrebujemo servis, ki bo RES zastopal naše interese in potrebe. SERVIS za radioamaterje. In če bo potrebno razsuti tako zvezo, OK, jo bomo pa razsuli. Na pogorišču bo zrasla nova, upam tudi, boljša, zveza, ki bo delala v našo, skupno, korist in ne bo mislila na lastni žep.
Vsaka čast posameznikom, ki vzdržujejo RPT omrežje, packet omrežje, ki hodijo na tekmovanja in dosegajo lepe rezultate, ki prispevajo v dobro naše skupnosti. Vse to se financira TUDI iz članskih žepov. Nekaj prispevajo sponzorji, nekaj država (bore malo). Zaradi QSL biroja in časopisa, držati tak relikt pri življenju... Qsl biro se da organizirati tudi drugače, prav tako časopis. Vse ostalo pa... Če ima za it k hudiču, pa naj gre! Vzdrževati nekaj, kar uporablja, koliko že?, operaterjev nima smisla in je predrago. Če bodo frekvence prazne, jih bo država ali pa kdo drugi zasedel, pa če bomo mi to hoteli ali ne. ITU gor ali dol. Država rabi, država vzame. Sploh če je neuporabljeno, prazno,...
Ure in ure, dneve in dneve "skeniram" dvometrsko FM območje in kaj slišim? Nič. Avtomatske odzivnike repetitorjev in igračkanje z echolinki. Dobro, da živim v bližini druge države. Na njihovih RPT slišim, od časa do časa, kakšen QSO, lokalno debato na simpleksih. SSB del oživi ob kontestih. Torej zakaj držati in financirati vzdrževanje RPT in packet omrežja? Za potrebe CZ? Dajte no. Pustite profesionalcem, da se s tem ukvarjajo. Nekoč je bilo, danes ni več.