s55z napisal/-a:Ja, vsi lahko delamo na frekvencah - dokler jih imamo, postavljamo 10-metrske stolpe - dokler vsaj te smemo! Sicer pa bo pri takšnem nadaljevanju PLC zadeve na KV "uredila" in frekvenc in stolpov itak ne bomo več potrebovali... če se ne bo nekdo zavzel zanje (ZRS?, CRK? ali neki neorganizirani posamezniki?).
Živ!
To je le še ena politična floskula, ki ji tudi otroci v vrtcih ne verjamejo, uporabljajo pa jo tisti, ki želijo pokazati, kako pomembni so. Slovenija je članica ITU, podpisnica CEPT itd. Država nam torej ne bo kar tako odvzela frekvenc ali spremenila pravil za njihovo uporabo. Tukaj nas veliko bolj kot »nekakšna nacionalna« organizacija ščitijo mednarodni zakoni in pravila. Kar pa zadeva postavitev anten in stolpov, mora tako ali tako vsak sam poskrbeti za pravilno in varno postavitev. Država nam pri tem samo pomaga, ko nam predpiše, kako moramo to narediti. Postavitve TV antene na balkon ne regulira noben tovrstni zakon. Če pa ta antena pade na glavo nekomu, ki hodi po ulici pod balkonom, bo za to kriv postavitelj, ravno tako kot, če bi se zrušil stolp od RTV, ki je postavljen po zelo strogih predpisih in standardih.
Pozabiti bo potrebno na privid o pomembnosti radioamaterjev v naši državi. Ob poplavi vsemogočih vrst komunikacij je radioamaterstvo zares postalo hobby zanesenjakov, za katerega nam ne bo nihče več dajal posebnih privilegijev ali kupov denarja. Ti časi so za vedno minili. In v končni fazi, denar ni glavni problem.
Podobne debate se vedno pojavijo pred konferencami ZRS, odkar imamo PR in internet, le razpravljalci so drugi. V teh debatah sodeluje promil ali dva članstva. In še ti razpravljalci ne govorijo v imenu svojih klubov, katerih predstavniki so edini, ki imajo možnost glasovanja in ukrepanja. V začetku januarja leta 2004 je na teh forumih potekala debata o popolnoma istih problemih, na konferenci pa se ni zgodilo čisto nič. Takrat so bili glavni nosilci debate primorski »Indijanci«, jaz pa sem objavil več strani dolgo razmišljanje o navedenih problemih. Ugotavljam, da je to razmišljanje tudi danes aktualno in »Up to date.« Razen nekaterih stvari, ki so bile na našo nesreče realizirane. S tem mislim predvsem na združevanje vseh operaterskih razredov. In prav zanima me, ali je preteklo dovolj časa, da bi se kdo od avtorjev ojunačil in analiziral ter ocenil rezultate tega najbolj sramotnega in uničujočega dogodka v vsej zgodovini slovenskega radioamaterstva.
Glede na pretekle izkušnje (lani se je k razpravi na celi konferenci prijavil en sam razpravljalec, pa še tega so hitro utišali, da so lahko šli na pivo) lahko z gotovostjo trdim, da se tudi na letošnji konferenci ne bo zgodilo nič pomembnega, in bo moje razmišljanje iz leta 2004 aktualno in »Up to date« tudi v januarju leta 2008. In kot takrat tudi danes dobivam sporočila in klice, v katerih hvalijo moj včerajšnji post in »bi se takoj podpisali podenj.« Na poziv naj to napišejo javno na forumu, pa tega nočejo storiti. To pa je posledica kulture, da se vsakega, ki razmišlja nekoliko drugače takoj čim bolj popljuva in oblati.
LP Janez, S57J
Sestavek, čeprav dolg pošiljam nespremenjen, kot je bil objavljen leta 2004:
Pozdrav vsem bralcem!
Čisto odločen sem že bil, da na temo ZRS ne bom več pisal, zdaj pa so indijanci spet načeli to temo in sicer ne lepo humoren način, z njim pa vseeno izražajo svoje nestrinjanje s politiko zdajšnjega UO ZRS. In tudi veliko drugih piscev izraža svoje poglede.
Vendar, ali ima vse skupaj še kak smisel, jih lahko zaustavimo? Mislim da je skoraj že prepozno. Člani sedanjega UO ZRS so si zastavili jasen cilj: z vsemi sredstvi uničiti še tisto malo aktivnosti, ki jo ZRS premore (ukinjanje telegrafije, združevanje operaterskih razredov, uničenje glasila zveze, napačna aktivnost v zvezi s Pravilnikom o vrstah zahtevnih…………objektov…. in tudi z onemogočanjem vseh, ki so za to zvezo še pripravljeni kaj narediti – Priročnik za amaterje). Seveda so predvideli, da se nas bo nekaj upiralo, ampak bomo tako ali tako v manjšini in nas lahko enostavno ignorirajo. In odlično jim uspeva!
Kaj mislijo s tem, ko govorijo, da hočejo privabiti nazaj stare člane ali pridobiti nove, jasno kaže njihov odgovor na moje pisanje, ko sem se prvi in edini javno uprl degradaciji operaterjev višjih razredov.
Zapis se nahaja na LJU BBS pod ZRS 117 Re:poziv, napisan pa je bil 24.julija 2003.
Navajam le delček:
»Mislim, da je skoraj plebiscitarno v elektronskem pogovarjanju predlagano, da telegrafija ostane sestavni del izobraževanja radioamaterjev. Kako in kdo pa je stvar pogovorov in dogovorov.
Raje daj kakšen konkreten predlog. Saj veš, da poti nazaj v zgodovino ni. In
šli bomo naprej: s teboj ali brez tebe, ampak s telegrafijo na tak ali drugačen način.
73, S51BR, Rudi«
Poudaril S57J.
In še večkrat potem v podobnem slogu do tega, da so me celo označili za lažnivca, ko sem napisal poročilo o Posvetu klubov v Ljubljani 15.11.2003.
Po tem posvetu sem tudi sklenil, da ne želim več biti član ZRS takšne, v kakršno se spreminja. Eden od razlogov je bil tudi velika nezainteresiranost predstavnikov klubov na tem posvetu. Ali pa se samo niso hoteli izpostavljati. Tako so me nekateri predstavniki tradicionalno močnih klubov (vsaj tako smo o njih nekdaj mislili) gledali, odkimavali in prikimavali, kakor že jim je bilo všeč moje govorjenje, ampak na koncu so ostali tiho in prav tako tiho in hitro po koncu posveta tudi odšli. Torej, ob taki aktivnosti in zanimanju klubov ima UO ZRS proste roke, in celo pohvaliti jih je treba, da vsaj oni nekaj delajo. Pa naj bo to za zvezo dobro ali ne. Pač ni nikogar, ki bi jih usmerjal, jim pomagal s svojimi izkušnjami ali negodovanjem nad njihovim delom. Na lastni koži pa sem tudi občutil, da niso dovzetni za kakršne koli predloge ali razmišljanja, ki se ne ujemajo popolnoma z njihovimi.
Kar nekaj ljudi me je tudi poklicalo po telefonu, kjer so mi dajali podporo, vendar se niso želeli oglasiti v javnosti. Tako je v začetku decembra 2003 tudi prišlo do Pobude klubov, nezadovoljnih s stanjem v ZRS. V telefonskih razgovorih so bili vsi, ki sem jih poklical ali pa oni mene, navdušeni nad tem, da bi naredili nekaj skupaj. Na konkreten poziv naj predlagajo kraj in datum sestanka klubov pa se jih je oglasilo manj, kot je prstov na eni roki.
V tej pobudi sem zapisal:
En od zanimivih predlogov je, da bi se poskusili zbrati posamezni klubi, ki imajo svoja stališča. Tako bi mogoče v manjši, samoorganizirani skupini izoblikovali neka skupna stališča v zvezi z aktualno problematiko ZRS.
Zaenkrat vsi vemo s čim nismo zadovoljni, zdaj pa bi bil čas, da povemo kako si predstavljamo ZRS. Na Konferenco ZRS bi lahko prišli z oblikovanimi stališči skupine klubov, ki bi tako imela večjo težo, in bi vodstvo ZRS moralo ta stališča upoštevati.
Mogoče bi poiskali tudi ljudi, ki so sposobni in bi bili pripravljeni več delati, ali mogoče celo prevzeti vodilne funkcije, če bi prišlo do nezaupnice zdajšnjemu UO.
Namen Pobude ni in ne sme postati rušenje ZRS kot organizacije ali vzpostavljanje vzporedne organizacije. Njen cilj je med sabo povezati čim več klubov, ki so zainteresirani za aktivno sodelovanje v ZRS, česar UO ZRS do sedaj ni uspel storiti. Prekiniti je potrebno prakso komunikacije UO ZRS z vsakim klubom kot posameznikom, klubi pa se med sabo ne poznamo, ne vemo kakšne predloge in stališča ima kdo.
ZRS je potrebno posodobiti in jo bolj približati članstvu. Težišče dejavnosti je v klubih, MI pridobivamo nove člane, organiziramo tečaje za operaterje, spodbujamo člane za udeleževanje v tekmovanjih, itd. Zveza samo pobira kotizacijo, zelo malo ali nič pa ne pomaga klubom pri njihovem delu.
UO ZRS se MORA v zadevah, ki so pomembne za vse članstvo (CQ, dogovarjanje z ATRP, IARU,..) posvetovati s predstavniki klubov.
Za začetek predlagam nekaj tem:
Reorganizacija ZRS
Članarina, kaj naj vsebuje
CQ ZRS, kakšen naj bo, za koliko denarja, kdo naj ga kupuje
Telegrafija in združevanje razredov
Rezultat pobude: skoraj nič.
Razen mogoče manjše vzpodbude nekaterim. Tako je že bil sestanek nekaj klubov ene regije, kot kaže pa se na podoben sestanek pripravlja še ena regija.
Pred novim letom sem bil na osebnem obisku pri Jožetu Novaku, državnem sekretarju na ministrstvu za okolje. Dotaknila sva se tudi Pravilnika o vrstah zahtevnih…………objektov in kaj ta pomeni za radioamaterje. Ugotovila sva, da je Pravilnik v neskladju z nekaterimi drugimi uredbami in da se bi v zvezi z radioamaterji še dalo kaj dodati. Tudi za obstoječe člene bi se dalo narediti obvezno razlago. Ugotovila sva tudi, da pobuda v taki smeri, ki bi jo podpisalo nekaj posameznikov, ne bi imela take veljave, kot če bi jo dala ZRS. Poznano nam je, kaj je navkljub ponujenemu sodelovanju, v zvezi s to problematiko naredil UO ZRS. Posamezniki pa smo se strinjali, da se za »taprave« radioamaterje s »tapravimi« stolpi in antenami ni nič spremenilo. Ali si lahko zamislite, da bi nekdo postavil 40 m visok stolp brez statičnih preračunov in gradbenega dovoljenja? In konec koncev, kaj se zgodi radioamaterju, čigar kos antene je padel na glavo naključnemu sprehajalcu, ki je s hojo pod (pa čeprav samo 10 m visokim) stolpom kršil nedotakljivost amaterjeve lastnine?
Za vse ostale, malo manj »taprave« pa bo tako ali tako poskrbel UO ZRS skupaj s Projektnim Vodjo. Če kaj verjamete starim pregovorom: »Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.«
V zvezi s telegrafijo se še kar naprej pojavljajo neke prav neverjetne trditve. Nekateri se hvalijo, da so že dovolj zgodaj prešli na bolj učinkovite vrste komunikacij. Da je količina podatkov, ki jih lahko prenesemo s telegrafijo zanemarljiva. Od kdaj pa amaterji merimo količino in hitrost izmenjanih podatkov? Ali zakoni in amaterski kodeks ne opredeljujejo, za katere namene se sme uporabljati amaterska postaja? Kdo želi v amaterski zvezi izmenjati nekaj kilogramov informacij? Z internetom v nekaj sekundah ali minuti dobimo več kilogramov podatkov, ki nas zanimajo. Ampak potem vseeno porabimo uro ali več časa, da vse skupaj preberemo. Če zanemarimo, da je za vsako minuto interneta in telefona potrebno plačati, bi lahko podatki prihajali, tako hitro, kot smo jih sposobni prebrati in sprejeti.
Še stotič vprašam: s katero vrsto komunikacije je na tako ozkih frekvenčnih pasovih, kot jih imamo, možno, da istočasno oddaja toliko postaj kot v CW? Zakaj se paketni radio na KV ni uveljavil? In podobno še kar nekaj drugih vrst (Pactor, Amtor, Hell schriber…….)?
In na koncu, ali naj frazo »SILENT KEY« nadomestimo z novo: »SILENT COMPUTER«?
Nekateri E – klasniki že sprašujejo, kako bo po novem s pozivnimi znaki. »Ker zdaj, ko smo vsi A – klasniki lahko vsi izbiramo vse možne znake.« Pri tem pa se sploh ne zavedajo, da brez dodatnih usposabljanj in preverjanj znanja, ne napredujejo. Torej ne boste E – klasniki postali A – klasniki ampak bomo, če bo izdan dekret o združitvi vseh razredov operaterjev, vsi ostali postali E –klasniki.
Če si indijanec kupi mobilni telefon, mu nič ne koristi, če se ne nauči, kako ga uporabljati. Lahko se sicer najde dobra duša in mu izda Certifikat, na katerem jasno piše, da poglavar Veliki Gobec čisto zares zna uporabljati tisti nesrečni telefon. Ampak, ko mu ta telefon zazvoni (kliče ga žena - squaw), pa vseeno ne ve, kaj naj naredi, da bo zverina preklicana prenehala zvoniti in se bo on lahko pogovarjal.
In trditev, da smo se dogovorili, da bomo odpravili vsako razlikovanje. Torej bomo morali biti vsi enaki. Ali to pomeni, da si moram tudi jaz lase pobarvati na »blond«? Ali v amaterskem pogledu: vsi podreti svoje stolpe in antene, odvreči vse postaje in ostale pripomočke. Potem pa vsi kupiti enake postaje, enake antene itd. itd. In zahtevati od vseh organizatorjev tekmovanj, da se izniči vse dosedanje dosežke S5 amaterjev. Ravno tako tudi vse diplome. Vse začnemo od začetka, s popolnoma enakimi pogoji. In v naslednjih tekmovanjih bo namesto doseganja čim boljšega rezultata, najboljši tisti, ki bo najbolj enak ostalim. Saj smo se ja zmenili, da bomo odpravili vsako razlikovanje! Izstopanje v kakršnemkoli pomenu ni dovoljeno!
Ljudje, le kje nabirate take bedaste ideje?
Indijanci bi rekli: »da padeš na rit!«
Ko se je CB – jaš, oprostite, freebander drznil oglasiti in predlagati, da bi tudi on dobil radioamatersko licenco brez opravljanja izpita, so ga najbolj popljuvali ravno tisti, ki so se prej z vsem srcem zavzemali, da tudi vsi E- klasniki dobijo pravico dela na KV brez opravljanja ustreznih izpitov. Pa bi mu najbrž, temu freebanderju, lahko verjeli, da pozna delo na KV bolj, kot tisti radioamaterji, ki so do sedaj delali samo na UKV. Še posebej, če je le kanček resnice v govoricah, da že kar nekaj časa dela tudi na radioamaterskih frekvencah, uporablja pa prijateljev znak.
Večkrat se je že tudi pojavilo razdeljevanje KOTIZACIJE na mesece, tedne, nazadnje še na dneve. Čemu služi podatek, da za pravico biti član ZRS plačamo 2,2??? SIT na dan? Če ste se že lotili takih izračunov, raje definirajte, koliko časa povprečno traja amaterska zveza in potem KOTIZACIJO delite s tem časom. Tako si bo vsakdo lahko izračunal, koliko povprečnih zvez ima pravico narediti. Mogoče bo kdo celo »goljufal« in v času ene povprečne zveze naredil dve ali več podpovprečnih? Zresnite se no malo!
Vprašanja, ki jih prijatelji Indijanci zastavljate Projektnemu Vodji, se lahko izrazijo v čisto preprosti obliki. Vsakdo (ali vsaj vsak klub) naj se opredeli:
Ta vprašanja zadevajo vse slovenske radioamaterje, ne samo članstvo ZRS:
CW kot pogoj za dostop na KV DA ali NE?
Dovoliti dostop na KV vsem brez dodatnih usposabljanj in preverjanj znanja DA ali NE?
Ta vprašanja pa zadevajo samo članstvo ZRS:
Združitev glasila z drugim časopisom DA ali NE?
Če DA, kako, s katerim in v kakšni obliki?
Razdelitev KOTIZACIJE na članarino, naročnino na časopis in uporabo
QSL biroja DA ali NE?
Če DA, v kakšnem razmerju?
Ali naj se uporaba QSL biroja plača po dejanskem številu poslanih in prejetih
kartic ali naj bo cena enotna za vse, ki ŽELIJO uporabljati storitve biroja? DA ali NE?
Spremeniti STATUT ZRS
In tako po vrsti še nekaj ostalih perečih vprašanj.
Če rečete, da časopis lahko kupuje le tisti, ki to hoče, razmislite o posledicah. Vsak klub lahko kupi samo en izvod (kot včasih Radioamater) in ga potem vsak član prebira en dan. Če je nekomu kaj všeč, si bo tisto fotokopiral in shranil zase. To se je dokazano dogajalo z SCC Novicami. Ali je kdo sposoben izdajati časopis z naklado 100 izvodov?
Provokativno vprašanje:
Ali naj se v STATUT zapiše, da je vsak član dolžan napisati najmanj en članek letno za glasilo, ki mora biti najmanj 37,92 vrstic dolg? S tem bi se izognili pomanjkanju člankov, pa še manj kritik bi bilo na račun kvalitete, saj bi vsakdo lahko na lastni koži izkusil, kakšen je občutek, ko se trudi s pisanjem, potem pa doživi še pohvale ali kritike na svoj račun. Zdaj najbolj kritizirajo glasilo ravno tisti, ki nikoli nič ne napišejo vanj. Tisti, ki te naloge ne bi izpolnili, bi morali naslednje leto plačati 29,73 % višjo kotizacijo.
Ali naj se v STATUT zapiše, da je vsak klub dolžan sodelovati v aktivnostih ZRS, minimum je OBVEZNO AKTIVNO sodelovanje predstavnika kluba na Konferenci ZRS? Klub, ki ne bi izpolnil vsaj minimuma, bi skupaj z vsemi člani tega kluba za naslednje leto izgubil vse pravice, ki izhajajo iz članstva ZRS. S tem bi vzpodbudili članstvo k aktivnemu sodelovanju. Zdaj mora UO ZRS vse opraviti sam. Predlogov iz klubov je zelo malo. In to se dogaja že veliko let, ne samo zdaj.
Vemo, da je na navedene teme skoraj toliko različnih pogledov, kot je amaterjev v Sloveniji.
Samo poglejmo, kako se prepiramo, kdo je več naredil za skupno dobro in kdo ima pravico kritizirati tiste, ki so kaj naredili ne glede na to ali dobro ali slabo, namerno ali zaradi drugih razlogov. Skoraj vsakdo pozna nekoga, ki mu zaradi nekega razloga para živce.
In ni človeka v Sloveniji, ki bi se lotil nekaj narediti in na koncu ne bi bil žrtev »fovšije«, če mu je uspelo in žrtev »privoščljivosti«, če mu ni uspelo.
In prijatelji indijanci, nima smisla pozivati UO ZRS k odstopu, če nimate v rokavu skritih nekaj asov. Beri - vračev, ki bi bili pripravljeni prevzeti vodilne funkcije v ZRS. Povrhu pa bi bili še bolj kompetentni in usposobljeni opravljati funkcije bolje kot jih opravljajo zdajšnji funkcionarji.
Na tiste, ki so prenehali plačevati kotizacijo ZRS se danes gleda kot na odpadnike in skoraj izdajalce. V zaslepljeni maščevalnosti so celo ponudili možnost uporabe uslug QSL biroja tudi nečlanom ZRS. Ob plačilu večkratnika kotizacije, seveda. S tako prisilo (vidiš, da dobiš mnogo več, da je bolje zate, če plačaš kotizacijo) se gre v akcijo za vrnitev članstva v ZRS. Lahko bi postavili tudi 100 kratno kotizacijo. Učinek bi bil popolnoma enak. Nihče se še ni odločil za tak način uporabe uslug QSL biroja. Te pa so za veliko članov še vedno edini razlog za plačilo kotizacije. Kot sem že v začetku septembra napisal v članku Telgrafija, objavljenem 05.09.03 v SCC Novicah, lahko po analizi in potem približni oceni, koliko ljudi prejema QSL karte, pričakujemo v naslednjem (zdaj že tem) letu ali dveh približno 1500 - 1600 članov ZRS. In ob ogromnih naporih Projektnega Vodje, da nas čimveč izžene iz zveze, lahko pričakujemo še nižjo številko.
Potem pa se zna zgoditi, da bodo morali drugi ljudje, ki bodo izvoljeni v UO ZRS, spremeniti taktiko. Nič več preziranja odpadnikov, ampak vpeljati projekte za tazaresno pridobivanje novih ali starih članov. Postaviti jasne cilje in razmejitve, kaj nekdo s članstvom pridobi. Kot sem tudi že napisal, samo občutek pripadnosti danes ni več dovolj, še posebno, če tvojih mnenj in predlogov nihče noče niti slišati, kaj šele, da bi kaka skupina razpravljala o njih.
Dilema okrog plačila kotizacije. Počakati, da imajo konferenco, videti sklepe in se potem odločiti. Ampak na ta način imaš še manj možnosti povedati svoje mnenje. Plačaš v naprej, imaš teoretično pravico, da svoje mnenje poveš. Vendar te preglasujejo in si spet razočaran, kotizacijo si že plačal, vrnili pa ti je ne bodo. Lahko javno izstopiš, vendar tega ne bo nihče slišal. Vprašanje je, če bi kdo slišal, če bi 500 članov protestno izstopilo. Vendar pa si lahko zadovoljen sam s seboj, da si ravnal po svoji vesti in prepričanju.
Torej, prijatelji indijanci, problemov je ogromno, preveč, da bi jih lahko rešili na Konferenci, pa čeprav bi trajala teden dni. Odločitev nekaterih, da klubi s področja posameznih regij, mest ali združeni po kakem drugem ključu, poskušajo še pred konferenco izoblikovati nekaj skupnih stališč je vse pohvale vredna. Vendar še vedno mislim, dragi indijanci, da bo vaš največji problem pri prizadevanju za reorganizacijo ZRS ravno premajhno zanimanje klubov.
Haugh, govoril sem
Janez S57J, Tisti, ki je izstopil