In zakaj navadno sranje?
Pač od radioamaterstva bomo imeli toliko, kot bomo sami naredili zanj. In več ljudi zmore narediti več. Brez povezovanja in skunega dela bo vse na dolgi rok adijo.
Treba se je zavedati, da radioamaterji uporabljamo zelo željeno dobrino - radijski spekter.
Profesionalci bi radi vsak MHz spektra zase. Vsak megaherc pomeni zanje do par megabitov na sekundo več prenosa, ki ga lahko nekomu prodajo. Od tega gre potem najmanj 22% v obliki DDV državi, v resnici pa še milijoni za koncesije, licenčnine, frekvenčnine, upravne postopke in še kaj.
Da bi državni organi poslušali neke neprezentativne individualce, ki se imajo za radioamaterje in njihove argumente, da bi radi ohranili ta in ta frekvenčni obseg, je seveda utopija.
Nato se bodo še kakšni župani izmislili, da velikih anten ne gre postavljati v urbanih naseljih, za zveze v sili bodo skrbeli gasilci in tako naprej, korak za korakom demontaža radioamaterstva, ker bo na terenu ostalo samo nekaj individualcev, ki niso videli dlje od svojega nosa.
Briga župane za neke čudne individualce, ki motijo TV sosedom. Če so pa v igri aktivni radio klubi in zveza, pa sodelovanje v civilni zaščiti in podobnem, je pa situacija povsem drugačna.
Zakaj je v nekaterih krajih prisoten takšen individualizem, da napraskajo vsega skupaj za prste na eni roki članov ZRS, glede na populacijo ljudi v občini bi pa cifra morala biti desetkrat večja, je seveda dobro vprašanje.