Napisal/-a S57Q » 21 Feb 2005, 09:30
Malo bolj zanimiva tema kot CB !
Tudi jaz sem na izpostavljeni lokaciji - kucelj nad Sevnico, 560 m asl, precej odprto, vsaj za veter.
Najprej nekaj "teorije". Za najmanjšo silo na rotorje in ostale konstrukcije, naj bi bile antene obrnjene pravokotno na smer vetra z svojo najmanjšo površino konstrukcije. Pri UKV Yagici je to pravokotno na elemente ( površina tankih in kratkih elementov je manjša od površine booma ). Pri KV Yagici to načeloma ni tako. 3 el. beam za 40 m ima površino elementov večjo od površine booma - obrniti anteno z boomom pravokotno na smer vetra. Da dobimo čim manjšo vrtilno silo na rotor, je treba paziti, da je antena vpeta na mast tako, da je površina antene na obeh straneh vpetja enaka. Tako veter na vsaki strani naleti na isto površino in povzroči isto silo vrtenja. Ker nastali sili povzročata nasprotna vrtilna momenta, je rezultanta sil nič - antena bi morala stati pri miru. Načeloma je dimenzioniranje konstrukcij na dinamične obremenitve, kar veter nedvomno je, zelo komplicirana zadeva.
V teoriji je to zelo jasno in lepo, če ........
V praksi veter, ki načeloma piha iz severne ( samo za primer ) smeri, že tako malo spreminja svojo smer - nikoli ni to točno severni, ampak + - kar nekaj stopinj. Zaradi mikrolokacije okoli naših stolpov ( sama konfiguracija terena, drevje, objekti, stolp in oblika same antene ), nastajajo zelo čudne turbulence vetra, ki popolnoma drugače napada naš aluminij, kot čisti severni veter. Vse skupaj se zelo poslabša seveda z žledenjem in ivjem na anteni ( pri mrazu zgubi aluminij še precej svoje elastičnosti - postaja čedalje bolj trd in se prične obnašati kot steklo - prične pokati ).
Kako sem "rešil" zadevo jaz.
Moj "tavelek" stolp je do višine 15 m jekleni jambor od elektra, spodaj 1,20 m kvadrat, zgoraj 0,50 m. V njega imam uležajen kandelaber ( od javne razsvetljave ) dolžine 9 m, od tega ga gleda ven 7,50 m. Kandelaber se vrti na konusnem valjčnem ležaju že z močjo mezinčka. Na 22 m imam montiran stari TH6DX, spodaj, na višini 18 m pa made in doma spacan 10 el. Yagi za 6 m ( dolžina booma 13 m ). Skoraj vsako leto dobim na antene žled ali pa vsaj dobro porcijo ivja. To zimo sem imel dvakrat ivje v kombinaciji z vetrom ( na Lisci, ki je malo vstran od mene so vremenarji izmerili 90 km/uro - ni ravno burja, ampak ... ). Vrteči kandelaber imam povezan z 12 m dolgo jekleno cevjo premera 48 mm ( 6/4 cole po vodovodarsko ) z rotorjem, ki je montiran skoraj na tleh.
Zakaj tako ?
Kot prvo je rotor zelo lahko popravljati na tleh ( težak, star polžast reduktor, ki ga poganja 24 V motor od brisalcev avtobusa - odpad, 20 jurjev SIT brez "glihanja" ). Druga, bolj pomembna stvar pa je ta, da 12 m dolga cev zelo lepo pobira sunke vetra, ker se pri malo močnejšem vetru zvija po torziji. Antene mi tako "plešejo" + - 20 stopinj v najmočnejšem vetru, ki sem ga opazoval. To se dogaja brez sunkov, kot bi gledal počasen posnetek. Sile vetra na same antene in tudi na rotorju niso sunkovite, ker jih amortizira cev. Za rotorje ( sploh JA proizvode ) so stalne sunkovite sile in vibracije, ki se pojavljajo pri vetru počasna in sigurna smrt ( gnili zobčeniki - celo PVC in špiater namesto jekla ). Stvar je konstrukcijsko zelo enostavna, tudi cenovno ugodna, pa čeprav izgleda malo čudno. Za manjše antene se lahko uporabi seveda tanjša cev in obratno, da zadeva deluje. Tako se izognemo izdelave kompliciranih zavor, potem pa še torzijskih elementov...
Kako dolgo bo to funkcioniralo, je še zmeraj največ odvisno od matere Narave HI. Vsekakor pa za radioamaterske antene še zmeraj veljajo 3 osnovna pravila :
1. Velike antene bolje "špilajo" na visokih stolpih.
2. Tudi kakšen kW ali več jim ne škoduje.
3. Antena, ki preživi zimo na stolpu je očitno premajhna.
Dobro "švajsanje" želim !
73 de Tone, S57Q