Za konec še malo zgodovine nastanka teh digitalnih prenosov govora.
Vsi ti standardi so nastali za potrebe raznoraznih zasebnih varnostnih služb, pristanišč, letališč in kar še podobnega uporablja radijske komunikacije za svoje delovanje. V tej naši mali Sloveniji tistih nekaj kanalov, ki so na razpolago, niti ni tak velik problem in bi lahko shajali tudi z njimi. Pa še z močjo naj bi bili omejeni. Glede na to, da so v prodaji postajice z nekaj W, je očitno, da ni povsod tako. Problem je nastal v mestih z nekaj milijoni prebivalcev in z več deset službami, ki si delijo isti frekvenčni pas. Kako ga rešit? Z digitalizacijo. Podobno kot TV. Petsto tv sporedov, kanalov na razpolago pa trideset. In kaj imamo s tem mi? Nič. Icom se je prvi spomnil, da bi lahko to ponudil tudi radioamaterjem. Končni cilj? Dobiček. Mi, naivneži pa, uauuuuu... nekaj novega. Fino, fajn. Dajmo, navali narode na digitalni prenos govora. Se sliši boljše. Ja. Morda. Kje je tu eksperimentiranje? Kje je tu samogradnja s samo nekaj elementi? Da ne govorimo o svinjanju na oddajni strani, ko je oddajnik brez filtrov, saj bo programska koda sfiltrirala samo paketke z določenim kontrolnim paketom, ostalo pa..... To je tehnično najlažje. Širokopasovni sprejemnik, ki pobira vse mogoče smeti, širokopasovni oddajnik, ki seje smeti, za filter pa kodek, ki te smeti filtrira. Tehnika in ostalo pa ..... Če se bo ta trend prenesel še na KV (nekaj v tej smeri se že kaže), lahko rečemo nasvidenje radioamaterstvu. Žal.