Že lansko leto smo nameravali izvesti SOTA aktivacijo Stola, pa jo je delno preprečila poškodba moje noge, delno pa druge okoliščine. Skratka 27.08. smo vendarle dočakali ta dan. Zvone S57PZ je bil na Stolu že večkrat in dobro pozna dostope nanj. Njegovo znanje se je izkazalo za zelo koristno, saj nas je na današnji poti navzdol spremljala gosta megla. No, pa o tem kasneje. Ko sva se vozila proti Kranju, sem prižgala Woxuna in frekvenco nastavila na repetitor na Krvavcu. Fant, koliko prometa je v zraku že ob 5:30 zjutraj. Miha in Marko sta se odpravljala na aktivacijo Kalškega grebena in še nekaj drugih operaterjev se je vozilo na delo, zato je pot hitro minila. V Kranju smo bili zmenjeni z Zvonetom. Skupaj smo se odpeljali do Valvazorjevega doma (1181m). Tam smo pustili avto, si oprtali nahrbtnike in se peš odpravili dalje proti današnjemu cilju. Pot je lepo opisana na http://www.hribi.net. Le ta nas vodi najprej skozi gozd, nato se prične vzpon v klanec:
Ker je potrebno premagati precejšnjo višinsko razliko, je prav lepo opazovati kako se z višino spreminja tudi vegetacija:
Kljub poraščenosti in dokaj oblačnemu vremenu pa se vsake toliko časa le odpre čudovit razgled na Gorenjsko z Bledom in okolico ter na greben Karavank:
Miloš hodi spredaj, jaz na sredini in Zvone zadaj. Pot je dovolj široka in le na redkih delih izpostavljena. Korenine in skale pa so spolzke in zato je potrebno hoditi previdno. Sredi gozda nas dohitita dva planinca, ki stanujeta pod Stolom in se nanj povzpneta skoraj vsak dan. To pa je rekreacija! Fanta mi rečeta: »Umakni se desno, da bosta šla lahko mimo.« In kaj je bilo desno? Same pekoče koprive, jaz pa v kratkih hlačah. Pa se nisem smela preveč pritoževati, saj vsaka moja neupravičena pritožba sproži že znan in vedno učinkovit odgovor, ki mi vedno zapre usta: »Če se boš pritoževala, boš prihodnjič ostala doma.« Samo fantje se lahko spomnite takšne kazni, od nobene punce je še nisem slišala.
Pot nas iz gozda pripelje na pas ruševja, nato na travnate predele in kasneje na sam skalnat vrh. Nanj gremo kar naravnost, pri koči pa se bomo ustavili na poti navzdol.
Na vrhu nas pozdravi megla in takšen veter, da me kar prestavlja. Avstrijski vrh Hochstuhl in mejni kamen:
Skrinjica in žig na slovenskem vrhu:
Nahrbtnike odložimo tik pod skalnat rob in najprej oblečemo vse kar imamo s seboj. Izgledalo je precej klavrno za aktivacijo, a mi se nismo dali. »Kar smo napovedali, bomo tudi izvedli,« je bil odločen Miloš in to se je tudi zgodilo. Prav hitro so bile postavljene vse antene in aktivacija se je lahko pričela. Delo smo si razdelili tako, da nismo zapravljali časa. Pri tem so nam zelo pomagali lovci v dolini saj so s spoti na DXclustru pripomogli, da je aktivacija na KV potekala zares učinkovito.
Zvone S57PZ:
Sabina S57BNX:
Miloš S57D:
Ko je imel Miloš pileup na KV, Zvone pa je na 433MHz klical CQ, prideta na vrh dva planinca. Ker na vrhu ni bilo drugega razen nas, sta se opogumila in nas prosila:»Can you photo us?« Zvone ga ni dobro slišal in je vprašal: »Kaj bi rada?« »O, saj ste naši! Kdo bi to mogel vedeti, če se pa v angleščini pogovarjate!« Pa smo se od srca nasmejali.
Yaesu FT-817 in LDG Z817 antenski tuner:
Z Milošem sva imela zvezo z Francijem S57ILF. Franci je vedno zraven in tudi zelo občutljiva ušesa ima. Že večkrat je pripomnil, da Miloša sprejema slabše od mene. Tudi tokrat je pripomnil: »Res čudno, da od vseh treh Miloša slišim najslabše.« Spraševala sem se zakaj in prišla do naslednjega zaključka. Miloš je sedel na stolu, jaz pa na tleh. Pri tleh je veter mnogo manj moteč in zato se jaz vedno spravim čim nižje. Miloš pa se ne da motiti. Lahko zamenja postajo, anteno, akumulatorje, karkoli, le od stola se nikoli ne loči. »Moraš poskrbeti, da lahko delaš kot gospod," pravi in je stol nesel tudi na Stol.
Ko takole vztrajamo in vsak po svoje uživamo, je megla postajala vedno gostejša. A kar naenkrat Zvone presenečeno vzklikne: »Poglej tega!« Nekdo je na vrh Stola prinesel kolo. In z njim se je tudi odpeljal v dolino. Povedali smo mu, da poznamo tudi med radioamaterji enega takega kaskaderja in bil je navdušen. Poznata se sicer ne, a nikoli ne veš. Slovenija je majhna deželica.
Ko so tudi antene pričele točiti svoje solze, smo sklenili aktivacijo zaključiti:
Odpravili smo se do koče na malico, potem pa po Zabreški poti v dolino:
Kljub slabemu vremenu in brez lepih razgledov za katere je bil prikrajšan predvsem Miloš smo aktivacijo uspešno zaključili. Na slovenski strani smo aktivirali 5 frekvenčnih območij, na avstrijski pa 4. Naredili smo 17 DXCC in bili z aktivacijo vsi zadovoljni.
Hvala vsem za zveze in spote na DXclustru in se slišimo z naslednjega hriba.
73, Sabina S57BNX
