»Kaj si želiš za rojstni dan?« me je vprašal pred nekaj dnevi Miloš. »Saj veš, da imam vse kar si želim in res ni potrebno zapravljati denarja za nepotrebne stvari,« je bil moj odgovor. Ko pa mi je zaželel vse najboljše, mi je obljubil darilo: »Ob prvem res lepem vremenu te povabim na Mangart. Vem, da si želiš iti a povem ti tudi, da tam gori ni šale.« Vsako leto, ko sva hodila v Posočje sva ga občudovala, a nikoli nisem prav resno računala na to, da bom nekoč stala tam gori. Ampak, v nedeljo je Miloš predelal podporni stolp za long wire anteno, da bi imela s seboj minimalno težke nahrbtnike. K temu je prispeval tudi LiPo akumulator, ki sva si ga omislila pred kratkim. Jaz pa sem pripravila hrano in pijačo za na pot in seveda svojo UKV opremo. In v ponedeljek zjutraj sva šla.
Nočna sprehajalka na poti proti Mangartskem sedlu se ni prav nič bala in se je pustila fotografirati:
Mangart je tretja najvišja gora v Julijskih Alpah in četrta v Sloveniji. Visoka je 2679m in nosi SOTA referenčno oznako S5/JA-003. Prvi znani vzpon je leta 1794 opravil naravoslovec Franc Jožef Hanibal Hohenwart. V današnjih časih, pa predvsem v poletnim času, privlači trume za visokogorje bolj ali manj pripravljenih planincev. Dostop na vrh namreč precej skrajša cesta, ki je speljana okoli 2000m visoko na Mangartsko sedlo. Sam vzpon na vrh Mangarta je mogoč po Slovenski «plezalni« smeri ali po Italijanski malo manj zahtevni, a zato nič manj nevarni ferrati. Seveda sva z Milošem izbrala slednjo.
On je bil lani na vrhu Mangarta sam in je točno vedel v kaj se podajava. »Ubogala boš na vsako besedo, hodila boš počasi in previdno in nič po svoje, ker nebi rad, da otroci ostanejo brez mame.« In sva bila dogovorjena. Ob 5:30 sva bila na izhodišču.
Na izhodišču, obris Mangarta se zarisuje v prvi jutranji zarji:
Miloš si je na čelado pripel svetilko, da je videl kje hodi:
V eno roko je vzel drugi konec moje palice in sva šla. On spredaj, jaz pa za njim. In tako sva hodila do prvih skal. Prvič sem hodila res v temi, ko nisem videla niti svetle lise pred seboj in sem poslušala samo zvok njegovih planinskih čevljev pod katerimi je škripal prod.
Novi kažipoti ob poti na Mangart:
Na poti proti vrhu:
Na zahtevnejših mestih me je opozoril, drugače pa sva hodila v tišini. Bilo je čudovito. Vzhod sonca naju je našel že na jeklenicah. Počutila sem se kot riba v vodi, saj mi plezanje prinaša veliko užitka. Najbrž mi je to ostalo še iz tistih časov, ko smo bili še opice. Ko sva zapustila jeklenice, sva pot nadaljevala med skalami in drobirjem na katerem prav hitro zdrsne korak, če nisi previden. Pojavljale so se tudi prve travnate zaplate na katerih je vse polno gorskega cvetja. Na internetu sem prebrala, da na Mangartu raste kar nekaj redkih vrst le tega. Po slabih treh urah sva po serpentinastih okljukih prispela na vrh. Miloš me ni opozoril nanj. Počakal je, da sem sama ugotovila, da sva na vrhu. Ko sem zaslišala glasove kakšnih šestih planincev, ki so se pogovarjali in se njihovi glasovi niso oddaljevali, sem ugotovila, da sva na cilju. Z besedami težko povem kaj sem občutila. Morda bo več povedala slika.
Na vrhu je križ, vpisna knjižica z žigom, vse pa obdaja prostorna klopca. Del le te sva zasedla s svojo SOTA opremo. Podporni stolp za KV sva pritrdila kar na križ, UKV antene pa sva pritrdila na pohodni palici. In aktivacija se je lahko pričela ob napovedanem času. Najprej 144MHz. Kaj pa, če ne bo nikogar na drugi strani? Pa sem bila zopet prijetno presenečena. Najprej Miran, pa Marjan in Mladen in Janez in tako lepo po vrsti naprej. Kmalu za nama se je oglasil Marjan S52TC s Kepe, S5/KA-003. Z veseljem sva mu prepustila frekvenco, saj sva ravno v tistem času poglasila anteno na 14MHz. Marjan S52TC je s Kepe posredoval podatke Acu S52Q v Ljubljano, da nama je dal spot na DXcluster. Potem pa sva imela dovolj opraviti na KV. Po pravici povedano, jaz sem imela dosti opraviti. Miloš mi je prepustil mikrofon. Samo sedel je poleg mene, mi vpisoval zveze v log in mi pomagal, če se mi je kaj zataknilo. Ko sem želela oddati mikrofon njemu, ga ni hotel. »Danes je tvoj dan. Delaj, čakajo te.« In res sem imela kaj početi. In na koncu vsi hami: »Čestitke Sabina!«. »Le zakaj?«, sem se spraševala, saj tujci ne poznajo Mangarta, da bi lahko vedeli kje sem. Šele, ko sem se na glas čudila zakaj vse to, mi je ta lump povedal, kaj je napisal na SOTAwatch.
S57D napisal/-a:Monday 23rd August 2010
07:00utc S57BNX/P on S5/JA-003 - 14-ssb, 70-fm, 144-fm, 433-fm
07:00utc S57D/P on S5/JA-003 - 14-ssb, 70-fm, 144-fm, 433-fm
SOTA activation as Sabina`s S57BNX birthday present
Iz 14MHz sem se preselila še na 7MHz, saj je nemški operater prosil Šveda, s katerim sem ravno govorila, če se lahko prestavim tja, ker želi narediti zvezo z nama. Res zanimiva dogodivščina. Poleg omenjenih frekvenc sva vzpostavila zveze tudi na 433MHz in 70MHz tako, da sva aktivirala 5 frekvenčnih območij.
CQ SOTA z vrha Mangarta:
Na vrhu sva ostala kakšne tri ure. In v tem času razložila marsikateremu planincu kaj počneva in kaj je SOTA. Nekateri so že kdaj prej videli kakšnega obsedenca kako z vrha hriba ali gore po radijski postaji vzpostavlja zveze z ostalim svetom.
Nekaj pogledov z vrha Mangarta:
Najtežji del aktivacije je bil spust. Počasi in previdno sva se spuščala v dolino. Marsikdaj tudi po riti, ker je bilo to zame najvarneje. Ko so bile za menoj vse pasti in nevarni prepadi, sem se prav zavedla, koliko je Miloš zaupal vame, da sva se spravila na to pot. Vem, da mu je bilo na Mangartu trikrat vroče. Prvič zaradi hoje, drugič zaradi sonca in tretjič zaradi mene.
Hvala vsem za čestitke, zveze in spote na SOTAwatch in DXclustru. Še posebej pa hvala tebi Miloš za zaupanje in pogum. Ko sem namreč govorila s prijatelji, ki ne vidijo in tudi hodijo po hribih, nismo našli tistega, ki je bil na Mangartu. To ne pomeni, da niso sposobni priti gor, temveč prej to, da niso našli nikogar, ki bi jih upal vzeti s seboj. To je res lepo, nepozabno, čudovito darilo!
73, Sabina S57BNX
Objavljeno: 24 Avg 2010, 13:16
, res lepo darilo za rojstni dan. Vse najboljše !