Stran 1 od 1

S5/CP-012 Lubnik

OdgovorObjavljeno: 28 Dec 2009, 08:59
Napisal/-a s52o
Lubnik je hrib v Škofjeloškem hribovju, ki leži na nadmorski višini 1025 m in ima SOTA referenco S5/CP-012. Gre za najbolj obiskano izletniško točko v okolici Škofje Loke, zato ji domačini pravimo kar hišna gora Škofje loke. Pot pohodniku poleg lepega razgleda ponudi tudi več naravnih posebnosti, kot so Marijino brezno, Lubniška jama, Kevderc in razvaline srednjeveške utrdbe Stari grad.
Na vrhu stoji Dom na Lubniku ter razgledna ploščad z vrisanimi smermi in imeni. Od tu na zahodu vidimo Blegoš:

Slika

Ratitovec in Jelovico, zadaj Julijce in Triglav, na severu Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe:

Slika

na vzhodu Šmarno goro in Rašico. Direktno pred nami pa na drugi strani doline vidimo še Križno goro in daleč za njo Sv. Jošt nad Kranjem in daleč zadaj Karavanke:

Slika

Čudovit je tudi pogled na samo mesto Škofja loka:

Slika

Škofje Loke si brez starodavnega gradu tik nad mestnimi strehami in do temena poraščene gorske gmote zadaj nad Staro Loko in Vincarji, Podpulfrco in Krancljem le težko predstavljamo,
... če smo vsaj malo zastrupljeni z zaznavanjem celostnih podob naših mest in vidimo dlje kot zgolj do vedut urbanih središč, pa naj bodo le ta zaznamovana s še tako žlahtno zgodovinsko patino. Tistemu, ki ima mesto rad prav zaradi njegovega tesnega, na prvi pogled kar samoumevnega, v resnici pa skozi dolga stoletja s pravo mero razvijajočega se sožitja z naravnim okoljem, bo celostna podoba Sorškega polja, sotočja Poljanske in Selške Sore ter starega mestnega jedra z mogočno grajsko kuliso nad njim dopolnjena šele, ko se bo v njegovem »objektivu« znašla tudi podoba temne vzpetine, vzhodnega vogelnega kamna dolge verige Škofjeloškega pogorja, ki svoj vrh doseže daleč na zahodu, na mogočnem Blegošu. Komaj nekaj čez tisoč metrov nad morje seže ta naš vrh, pa mu gre kljub temu sloves imenitnega razglednika. Severno obzorje je polno visokih Karavank in Grintovcev, na zahodu pa iznad zaobljenih hrbtov domačih loških hribov pogledujejo bele čeri daljnih Julijcev. Spodaj, dobesedno pod našimi nogami, pa se razprostira pisana preproga Sorškega polja, tista planjava med Savo in Soro, ki ji je pesnik iz Praš, Simon Jenko, zapel domoljubna verza:
»Pozdravljeno bodi, Sorško polje, kjer moji očaki v grobih leže…«.

Pripovedovati, kako naj se vzpnemo nanj, je več kot nepotrebno, kdo bi celo rekel, da gre za domišljavo samovšečnost, kot bi hotel ljudi učiti, kako naj zlezejo na Šmarno goro ali na Sv. Jošta. Seveda je res, da z Lubnikom pohodniki, popotniki in sprehajalci (vse pogosteje tudi kolesarji) nimajo težav. Vse poti nanj, in teh je speljanih veliko, so brezhibno označene, sledovi tisočih nog pa so že zdavnaj opravili svoje. Tja gor, do gostoljubne koče na vrhu, bo brez težav našel tudi popoln orientacijski nesposobnež.

Vendar so tudi na Lubnik speljane poti različnih ponudb in povabil. Za take, ki jim je le za hiter vzpon in še hitrejši sestop, pa za tiste, ki radi na vrh romajo s podnožja, z najbolj naravnega izhodišča, iz Škofje Loke, in seveda za tiste, ki jim je Lubnik le vmesna postaja na poteh iz Selške v Poljansko dolino, iz Škofje Loke pa tja do Gabrške gore, Javorja, Malenske gore in Blegoša. Takšnih velikopoteznih pohodnikov je seveda na vrhu Lubnika najmanj, vendar prav ti s seboj nosijo najbolj intenzivno izkušnjo soočanja z vsemi lepotami in skrivnostmi Škofjeloškega hribovja.

In zdaj vendarle nekaj besed o poteh na našo goro. Najbolj prava je tista iz Škofje Loke, ki nas mimo Loškega gradu in čez travnati Krancelj popelje v vasico Gabrovo in od tam skozi strm gozd na vrh. V Gabrovo lahko pridemo tudi s ceste, ki pelje iz Podpulfrce na Breznico in naprej proti Javorju in Blegošu, to cesto pa lahko zapustimo še više, pri spodnji postaji tovorne žičnice, pri Nacetu nad Breznico (od tod do vrha je le dobrih 40 minut hoje). Na sedlo Suša nad Zalubnikarjem lahko pridemo iz Praprotnega v Selški dolini, mimo Sv. Tomaža. Najbolj gorniškemu dejanju podoben pa je prav gotovo vzpon iz Vincarij pri Stari Loki in ves čas po grebenu strmo navzgor na Mali Lubnik in z njega na vrh.

Šele zdaj, ko smo na vrhu do temena porasle pritlikave gore in zremo naokrog, k visokim vrhovom daleč na obzorjih, se pravzaprav zavemo kako posrečena je zdaj že pregovorna vez med starim mestom spodaj, pod našimi nogami in njegovo »hišno goro«. Tako kot njuni prebivalci in občudovalci. Teh je veliko, najvztrajnejši se imajo kar za Lubnikarje.

Vsega napisanega o Lubniku je preveč za skromno opombo, zato pa velja posebej opozoriti na zemljevida Škofjeloško pogorje 1: 50.000 ter Polhograjsko hribovje 1: 25.000.

Vir: http://www.gore-ljudje.net, Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir


Nekje na pol poti smo se slučajno srečali z Juretom S57XX in jo skupaj mahnili proti vrhu. Za spremembo nismo šli po dobro označeni poti proti vrhu, zavili smo levo v smeri SZ mimo lovske preže:

Slika

proti grebenu nad Selško dolino in po njemu nadaljevali proti vrhu:

Slika

Luštna pot , zelo priporočljiva poleti saj ves čas poteka v gostem bukovem gozdu- senci.
Na vrhu in v koči je bilo polno obiska, zato sem hitro poiskal prvi prosti prostor na samem vrhu in postavil vertikalko za KV:

Slika

Slika

Skupaj imam v 30 minutah v logu 34 QSO in 11 Dxcc ( S5, DL, HA, PA, F, OK, SM, EA,IK, ON, G ).
Po končani aktivaciji se po standardni poti vrnemo v dolino.


Hvala vsem za QSO in spote na SOTAwatch in DXclustru in Srečno v Novem Letu 2010.

73, Zvone S57PZ