S5/JA-035 Slatnik, 6.9.2009

Kaj in kako je bila izvedena aktivacija

Moderatorji: S57D, S58R

S5/JA-035 Slatnik, 6.9.2009

OdgovorNapisal/-a S57D » 08 Sep 2009, 19:52

Ne bi se mogel bolj zmotiti, kajti še v soboto sem bil prepričan, da bo edini napor, ki ga bom doživel v nedeljo, praznovanje sosedovega štiridesetega rojstnega dne. Vsi upi na lagodno in lenobno preživljanje nedelje so se razblinili v trenutku, ko je v sobo pridrvela Sabina in veselo oznanila:" Gremo na Slatnik!". Punci se je pač zahotelo obiskati kraj nesrečnega imena - smučišče Soriška planina - kjer si je pred približno šestimi meseci med smučanjem pretrgala ahilovo tetivo. "Ti bom pokazala kje sem padla, pa še SOTA aktivacijo Slatnika bova lahko naredila," je dodala. In smo šli.

Za tiste, ki ne veste je 1609m visoki Slatnik, s SOTA referenčno oznako S5/JA-035, razgledna gora, ki se nahaja zahodno od smučišča Soriška planina, ter je najvišja točka v grebenu med Lajnarjem in Možicem. S travnatega vrha se nam odpre lep razgled na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Julijce, Karavanke ter del Kamniško Savinjskih Alp.

Dostop do izhodišča
Z avtoceste Ljubljana - Jesenice se usmerimo na izvoz Lesce in cesti sledimo proti Bledu in naprej proti Bohinjski Bistrici. Iz Bohinjske Bistrice nadaljujemo levo v smeri Tolmina in Soriške planine. Tej cesti nato sledimo do velikega parkirišča v bližini smučarskega centra Soriška planina.
Iz Železnikov se peljemo proti Podbrdu ali obratno, a le do mesta, kjer nas oznake za Soriško planino usmerijo na vzpenjajočo cesto. Tej cesti nato sledimo do velikega parkirišča ob vznožju smučišča Soriška planina.

Slika

Opis poti
S parkirišča na Bohinjskem sedlu se usmerimo na makadamsko cesto v smeri Litostrojske koče na Soriški planini. Po manj kot 5 minutah rahlega vzpona prispemo do omenjene planinske koče od katere se nam odpre pogled na bližnja travnata pobočja okoliških vrhov. Od koče nadaljujemo po markirani poti v smeri Šavnika, Možica in Lajnarja. Po nekaj 10 korakih hoje pridemo na manj opazno razpotje, kjer se rahlo v desno odcepi pot proti Možicu, mi pa nadaljujemo naravnost v smeri Lajnarja. Pot naprej se sprva zložno vzpenja ob robu vlečnice, nato pa se začne nekoliko strmeje vzpenjati proti sedlu med Lajnarjem na levi in Malim Slatnikom na desni.
Po približno pol ure hoje stopimo na omenjeno sedlo, kjer je razpotje več poti. Nadaljujemo desno (levo Lajnar) v smeri Slatnika, Možica, Šavnika in Črne prsti po markirani poti, ki preide na primorsko stran grebena (možno je tudi nadaljevanje po grebenu). Sledi rahel vzpon po razgledni mulatjeri, nato pa nas pot pripelje na preval med obema Slatnikoma.
Nadaljujemo rahlo desno (ostro desno Mali Slatnik 10-15 minut) po široki poti, ki nas v rahlem vzponu pripelje nekoliko nad staro vojaško kasarno. Tu nadaljujemo ostro levo po razglednem travnatem slemenu, po katerem se v manj kot 5 minutah nadaljnje hoje povzpnemo na vrh Slatnika. (opis dostopa in poti povzet po http://www.hribi.net)

Smerokaz nas na grebenu usmeri proti Slatniku. V ozadju desno je v daljavi Črna prst:

Slika

Okolica Slatnika je znana po dobro ohranjenih objektih italijanske obrambne črte, ki je stala nasproti jugoslovanske Rupnikove linije na rapalski meji. Na prevalu med obema Slatnikoma se nam pogled odpre proti ostankom italijanske vojašnice GAF, ki sedaj služi veliko bolj miroljubnemu namenu kot staja za drobnico:

Slika

Alpski zid
Alpski zid (italijansko Vallo Alpino) je bil Italijanski fortifikacijski sistem po celotni kopenski meji. Raztezal se je od Ligurskega morja in preko grebenov Alp ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo vse do Reke v dolžini 1850 kilometrov ter je tako varoval tudi del slovenskega ozemlja, ki ga je po letu 1918 zasedla Italija. Vzhodni del Alpskega zidu je bil dolg približno 250 kilometrov in je bil zgrajen vzdolž rapalske meje, da bi varoval strateško pomembne prehode v Italijo iz ozemlja Jugoslavije. Sprva je imel zgolj obrambno, kasneje pa so utrdbe prilagodili tudi napadalni vlogi.

Bližnji posnetek ostankov vojašnice GAF:

Slika

Zametki sistema utrdb so izgradnje utrjenih vojašnic italijanske finančne straže in enot GAF (it. Guardia alla Frontiera), poljskih utrdb, strelskih jarkov in strojničnih gnezd po določitvi rapalske meje leta 1920. Ob koncu dvajsetih let so Italijani že začeli izvajati obsežne infrastrukturne gradnje, na podlagi tega se je kasneje začela tudi izgradnja utrdb, ki se je uradno začela z izdajo okrožnice 200, januarja 1931. Zid naj bi v glavnem sestavljali dve obrambni črti. Prva (Zona di Sicurezza) je potekala tik ob rapalski meji. Večkrat so utrdbe postavili ob vznožje grebenov, ki so lažje branljiva. Črta je potekala po: Fužinah, Vršiču, Lepeni, Bogatinu, Lajnarju, Poreznu, Godoviču, Hrušici, Planini, Javorniku, Snežniku, Gomancah, Klani, Reki. Druga cona (Zona di Resistenza) je potekala nekaj kilometrov za prvo črto. Oddaljenost od prve črte je bila pogojena s terenom. Potekala je po: Peči, Mangartu, Učji, dolini reke Idrijce, Črnemu vrhu, Javorniku, Nanosu, Pivki, Milanji, Jelšanah, obronkih Čičarije do Opatije. Poleg teh dveh glavnih črt je bila še tretja (Zona di Schieramento), območje za obema črtama, v katerem so bili nameščeni težko topništvo, protiletalski topovi ter zbirališča čet za protinapad. Skupno število italijanskih vojakov, ki naj bi varovali rapalsko mejo je bilo okrog 15.000.

Tik pod vrhom Slatnika, vhod v podzemni labirint hodnikov, ki so povezovali bojne bloke - bunkerje:

Slika

Do napada na Jugoslavijo utrdbeni pas še zdaleč ni bil dokončan. Do tega časa so Italijani zgradili zgolj manjše utrdbe, ki so zadostovale za hribovit teren. Po napadu na Jugoslavijo je bila večina utrdb razorožena, saj so tamkajšnje enote GAF uporabili za okupacijo Slovenije. Razorožene so ostale do padca Mussolinija, ko je general Mario Robotti italijanskim enotam v Sloveniji in na Hrvaškem ukazal umik na linijo Alpskega zidu. Po kapitulaciji Italije so Nemci leta 1944 preventivno razstrelili del utrdb iz strahu pred zavezniškim izkrcanjem v Istri. Že naslednjo leto pa so Nemci zasedli Alpski zid na slovenskem ozemlju, ga povezali z nekaterimi deli Rupnikove linije in tako ustvarili enoten obrambni sistem, t.i. Ingridovo linijo, ki so jo uporabili proti napredovanju jugoslovanskih sil. Po vojni so Jugoslovani utrdbe večkrat uničevali, v glavnem zaradi povojnega pomanjkanja železa. (opis Alpskega zidu povzet po http://sl.wikipedia.org/wiki/Alpski_zid)

Bunker tik pod vrhom Slatnika:

Slika

Vrh Slatnika je dokaj izrazit, prostora za postavitev anten ni v izobilju, dipol lahko raztegnemo v smeri sever - jug, najbolje pa naredimo, če na vrhu za HF frekvence uporabimo vertikalno anteno. Vrh:

Slika

Takoj po prihodu na vrh ugotoviva, da na vrhu močno piha. Veter je v sunkih dosegal zavidljive hitrosti. Zato sva se odločila, da se odpoveva aktivaciji na 7MHz in tako nisva raztegnila 10m dolge vertikalne antene. Odločitev so nama olajšali tudi ostali SOTA aktivatorji, ki so poročali o velikih motnjah in o težavah, ki so jih imeli, da so poiskali prosto frekvenco zaradi premnogih tekmovanj, ki so se odvijala v tem času. Tako sva se odločila, da Slatnik aktivirava samo na 70, 145 in 433MHz. S SOTA aktivacijo sva začela na 145MHz:

Slika

Slika Slika

Nadaljevala sva na 70MHz:

Slika

Slika

Prvi poizkus na 433MHz z originalno antenico in Wouxun KG-UVD1 postajo. Takoj naredim tudi zvezo s Francijem S57ILF:

Slika

Nato sledi menjava antene:

Slika

Pohodno palico na katero sva nataknila HB9MTN anteno za 433MHz je potrebno zaradi vetra dobro držati:

Slika

Kljub temu, da sva zamenjala anteno, ne narediva na 433MHz nobene zveze več. Bo pa drugič bolje! Aktivacija v številkah:
- skupno število zvez: 45 QSO
- 70MHz: 6 QSO
- 145MHz: 38 QSO
- 433MHz: 1 QSO
- S2S: 10 QSO
- DXCC: 2 (S5, 9A)

73, Miloš S57D
SWL: S5-RS-001 EX: S52DM, YT3DM, YU3TEU, YU3-RS-1088
Uporabniški avatar
S57D
Moderator
 
Prispevkov: 1227
Pridružen: 01 Maj 2003, 16:09
Kraj: Ljubljana - JN76GC

Vrni se na Izvedene aktivacije

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 4 gostov