), po telefonu omenil Sabini S57BNX, ki z otrokoma letuje ob Jadranskem morju, da grem na SOTA aktivacijo Mangarta, S5/JA-003, ki je z 2679m nadmorske višine četrta najvišja gora v Sloveniji. Kot je že iz SOTA referenčne oznake razvidno, je Mangart po višini tretji vrh v Julijskih Alpah, višja sta le Triglav in Škrlatica. Telefonski pogovor je potekal nekako takole:
- ........
- S57D:"Jutri grem na Mangart ...."
- S57BNX:"Kaj?"
- S57D:"Jutri grem na Mangart ...."
- S57BNX:"......(tišina)...... kaj, ali lahko še enkrat poveš?"
- S57D:"Jutri grem na Mangart ...."
- S57BNX:"A na Mangart greš
......, ti kar pojdi in uživaj, mi tudi uživamo na morju."- S57D:"Ah, saj ne grem, je daleč, pa še čisto sam sem, saj je samo vožnje do izhodišča in nazaj čez 250km, .... te samo malo dražim, ...", sem se poizkušal izvleči.
- S57BNX: "Ti kar pojdi in se lepo imej ..."
- S57D:"Ne, ne grem, še posebej ne sam, saj sama najbolje veš, da greva povsod skupaj ...", sem ji pihal na dušo in se ponovno poizkušal izvleči.
- S57BNX:"Pojdi!"
- S57D:"Ne, ne grem."
- S57BNX:"Pojdi!"
- S57D:"Ne."
- ........
Sedaj sem uvidel, da lep slovenski pregovor "kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade" še kako drži. In prvi pregovor kar sam napeljuje k drugemu "sam pojej, kar si sam skuhal" in tako se je moje lenobno poležavanje pod tendo na balkonu končalo in začele so se priprave na SOTA aktivacijo Mangarta. Solo vzpon na Mangart mi bo služil kot preizkus telesne pripravljenosti za bodoče ture v visokogorje. Odločil sem se, da temeljito izpraznim nahrbtnik, saj je za alpinistično plezarijo v steni 18kg, kolikor sem nesel prejšnji teden na Krn, odločno preveč. Tokrat bom tudi jaz poizkusil sladkost in lahkotnost SOTA aktivacij tistih, ki po hribih nosijo samo malo ročno postajo in gumi antenico. Kljub vsemu, so se v nahrbtniku znašle tri postaje in malo boljše antene, 2l vode, rezervna oblačila, ... Nahrbtnik je bil v primerjavi s prejšnjo težo tako lahak, da ga na mojih utrjenih ramenih in hrbtu sploh nisem čutil.
Ker je "rana ura, zlata ura", sem si budilko nastavil na 3:30 zjutraj. Še zajtrk in že sem na poti proti izhodiščni točki za vzpon na Mangart. Dostop do izhodišča:
Iz Kranjske Gore se čez mejni prehod Rateče zapeljemo do Trbiža / Tarvisio. V Trbižu nadaljujemo levo v smeri Bovca in cesti sledimo do križišča v bližini Rabeljskega jezera. Tu nadaljujemo naravnost še naprej v smeri Bovca (desno Nevejski preval / Sella Nevea) in cesta nas višje pripelje do mejnega prehoda Predel. Naprej se začnemo spuščati, a le do križišča, kjer nas oznake za Mangartsko sedlo usmerijo levo. Tej ozki, a asfaltirani cesti sledimo do parkirišča na Mangartskem sedlu (cesta je plačljiva). Iz Bovca se peljemo proti mejnemu prehodu Predel, a le do mesta, kjer nas oznake za Mangartsko sedlo usmerijo desno. Naprej sledi zgornjemu opisu.
Opis poti:
S parkirišča se sprehodimo do sedla, kjer začnemo pot po travnatem grebenu proti vzhodu. Po začetni zložni hoji se pot nekoliko vzpne in obide Travnik (2200m) po južnem pobočju. Tu se pot začne strmeje vzpenjati in nas po pol ure hoje od sedla pripelje na razpotje, kjer gremo levo po Italijanski poti (desno Slovenska pot). Pot od tu naprej preide na Italijansko stran gore. Strmina na začetku te poti je zmerna, nato pa občasno nekoliko večja. Hodimo po gladkih skalnih ploščah, ki so dobro zavarovane. Za tem se pot obrne nekoliko levo na melišča pod Mangartom, ki so v zgodnjem poletju še zasnežena. Pot naprej se počasi obrača na desno in kmalu smo spet na slovenski strani. Prav tu je razpotje, kjer gremo desno (levo po grebenu Jalovec, Tamar). Pot se še naprej obrača desno tako, da Mangart skoraj obkrožimo. Čaka nas še vzpon po razglednem travnatem pobočju. Nato prečimo grapo in do vrha imamo le še zadnjo strmino katero premagamo v ključih. Zadnji del pot je še posebej izpostavljen padajočemu kamenju. Sedlo - razpotje 30 minut, razpotje - Mangart 1:30. (dostop do izhodišča in opis poti povzet po http://www.hribi.net)
Na izhodišču sem ob 6:15. Na vzhodu se dani, zahodna mangartska stena pa je v senci. Po "zarezi" v strmi steni poteka Slovenska plezalna pot na Mangart:
Prepadne stene do koder še niso prišli sončni žarki, v dolini se lovijo redke meglice:
Smerokazi ob poti. Tudi visoko v gorah naletimo na vandalizem v obliki polomljenega smerokaza na razpotju:
Prvi sončni žarki osvetljujejo prepadne stene:
Ob poti me pozdravijo ovčke, ki me radovedno opazujejo z višine:
Za vzpon na Mangart izberem Italijansko pot (Via normale), oznaka na razpotju Slovenske in Italijanske poti:
Po kotanjah in v senčnih legah se še zadržuje sneg:
Razpotje na poti. Po grebenu poteka pot na Jalovec in v dolino Tamar. Samo za pogumne, hoja po noževem rezilu, levo in desno je globok prepad:
Neprijazna, vendar čudovita prepadna pokrajina na poti proti vrhu:
Na vrhu. Prijazen planinec se sam ponudi, da me slika:
Na zadnjem delu poti (in kot sem kasneje izkusil tudi začetnem) smo izpostavljeni padajočemu krušljivemu kamenju, zato je uporaba alpinistične čelade zelo priporočljiva, lahko rečemo kar obvezna za vsakega planinca, ki se zaveda nevarnosti, ki mu preti zaradi padajočega kamenja. Uporaba zaščitne opreme je še na zelo nizki ravni, še posebno so problematični tujci - Poljaki, Čehi in Madžari. Nekateri planinci imajo čelado pripeto na nahrbtnik, kot nekakšen modni dodatek.
Najdejo se pa tudi taki, ki se v gore odpravijo v "plesnih čeveljcih". Na poti navzdol sem srečal bradatega planinca obutega v čisto nove snežno bele NIKE športne copate. Me prav zanima v kakšnem stanju so bili športni copati po vzponu in upam srečni vrnitvi v dolino. Zvečer je bil pri TV dnevniku ravno prispevek, ki so ga posneli med akcijo gorske policije na dostopu na Mangart. Tam so prikazali še hujše paciente, nekdo je bil obut samo v odprte TEVA sandale. 
Zaradi zgodnje ure prihoda na vrh sem lahko nekaj trenutkov užival v samoti in v lepotah pokrajine. Zavzel sem strateško mesto tik pod križem, ki ga obkroža klopca. Tako sem lahko verigo s katero je pritrjen križ izkoristil za fiksiranje pohodne palice z HB9MTN anteno. Pri tem sem ugotovil, da sem bil pri praznjenju nahrbtnika preveč temeljit in sem doma pustil tudi vse vrvice. Tako sem si pomagal s torbico za prvo pomoč, ki ima na hrbtni strani velcro trakove za zapenjanje in problem je bil rešen. SOTA aktivacija Mangarta S5/JA-003 se je lahko pričela:
Na vrhu sem tudi ugotovil, da sem v avtu pozabil kapo, zato sem, da bi se zaščitil pred soncem na glavi obdržal kar alpinistično čelado. Čelada s pripeto lučko, velik nahrbtnik in radijske postaje so na vse prisotne naredili velik vtis in kar naenkrat sem na vrhu v očeh ostalih planincev postal vodilni strokovnjak za vsa mogoča in nemogoča vprašanja:
- "Joj, gospod, ali mi pokažete Triglav" (to je bilo še najbolj lahko)
- "Excuse me sir, do you know the name of that mountain?", in pokaže nekam v daljavo (he, he, pa kaj misliš da sem ti jaz Enciklopedia Britanica ...)
- v daljavi sem slišal starše, ki so nagovarjali svoje otroke: "pojdi vprašat strica kaj dela" in samo bojazljivost otrok me je rešila pred obširnim razlaganjem mojega početja na vrhu Mangarta
- "Gospod, ali si zapisujete kdo je prišel na vrh?" me je po temeljitem opazovanju vprašala gospa, ki se ji je zdelo moje zapisovanje SOTA loga radijskih zvez nadvse čudno (tudi po moji temeljiti razlagi se ji je na obrazu videlo, da mi ni verjela, in me je še nekaj časa čez ramo opazovala pri pisanju, verjetno zato, ker se je bala da je ne bi zapisal)
Ja, "takle mamo" na SOTA aktivacijah. Prav gotovo nam ni dolgčas, še posebno na bolj obljudenih vrhovih in Mangart je prav gotovo na vrhu lestvice po priljubljenosti in obiskanosti.
Pogled z vrha proti zahodu .....
..... in proti severu. Po vrhu Mangarta poteka tudi meja med Italijo in Slovenijo. Mejni kamen v ospredju, za njim razgibana pokrajina z globokimi dolinami in visokimi gorami:
Delo z vrha je kljub občasnemu planinskemu QRMu uspešno potekalo. Kasneje sem opazil, da sem prvih 14 zvez na 144MHz naredil samo s 500mW izhodne moči. Display na postaji ICOM IC-V82 je res majhen, da o prižgani črki "L", ki označuje malo moč sploh ne izgubljam besed. Napako sem seveda takoj odpravil in potem sem imel močan signal tudi pri tistih, pri katerih je bila moja SOTA aktivacija slabo slišna. Uporabljena tehnika: ICOM IC-V82(7W - 144MHz), WOUXUN KG-UVD1(4W - 433MHz) in WOUXUN KG-699E(5W - 70MHz):
Na 433MHz me je presenetil Jure S57XX, ki se mi je javil iz Pirana. Kljub temu, da sem delal v tistem trenutku samo z originalno gumi antenico, sva imela oba odlične signale. Sledilo je še nekaj klicev na 144MHz, toliko, da sem do konca izpraznil akumulator, ter pospravljanje opreme in pot nazaj v dolino. Rože malo pod vrhom:
Pot navzdol. Pazljivi opazovalec bo opazil jeklenico s katero je varovana planinska pot:
Na poti nazaj spet srečam ovčke, ki si iščejo senco pod previsno steno:
Neverjetno lepa alpska pokrajina, v daljavi se že vidi izhodiščna točka poti na Mangart:
S SOTA aktivacijo sem zelo zadovoljen zato, ker sem z vrha naredil veliko število postaj na več radioamaterskih obsegih, kljub temu, da je Mangart proti Sloveniji nekoliko zastrt s triglavskim pogorjem. Aktivacija v številkah:
- skupno število zvez: 37 QSO
- 70MHz: 3 QSO
- 144MHz: 27 QSO
- 433MHz: 7 QSO
- S2S: 12 QSO
- DXCC: 3 (S5, OE, I)
Še zadnji pogled na Mangart, vrh se že skriva v oblakih:
73, Miloš S57D
