Stolpični bunker na Žirovskem vrhu. Ta oblika oziroma tip bunkerja je zaščitni znak Rupnikove linije:
Rupnikova linija ali Rupnikova črta je sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Ime je dobila po jugoslovanskem generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku. Obrambna črta nikoli ni služila svojemu namenu saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v aprilski vojni. Danes je ponekod v zahodni Sloveniji ostanke Rupnikove obrambne črte še možno videti vendar so ti objekti v izredno slabem stanju.
Vzrok za nastanek linije
Leta 1918 je Avstro-Ogrska po dolgi in mučni vojni razpadla. Voditelji novonastale države Slovencev, Hrvatov in Srbov so zaman pričakovali, da bodo Italijani spoštovali samoodločbo narodov, ki jo je po koncu vojne razglasil ameriški predsednik Wilson. Ta je povzročila nastanek mnogih novih držav, ki so bile prej pod Habsburškim in Nemškim cesarstvom. Vendar so imeli Italijani druge načrte, na pogajanjih v Versaillesu so odločno zahtevali izpolnitev do tedaj tajnega londonskega pakta. Medtem so njihove enote vse globlje prodirale v slovensko deželo in jo razglašale za italijansko. Ustavila jih je šele enota srbskega majorja Stevana Švabića, ki je na prošnjo ljubljanskega narodnega sveta iz skupine bivših srbskih vojnih ujetnikov organiziral enoto, ki je Italijanom na Vrhniki blokirala pot v Ljubljano. Vendar so bili ti takrat že daleč za črto, ki jo je omenjal londonski sporazum. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je obstajala zelo kratek čas, zaradi političnih pritiskov sosednih držav se je morala združiti s kraljevino Srbijo in tako je nastala kraljevina SHS oz. država Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je 12. novembra 1920 v italijanskem letovišču Rapallo podpisala pogodbo, s katero je bila dokončno določena meja med Italijo in kraljevino SHS, ki je kasneje postala znana kot rapalska meja. Potekala je po črti Peč, Jalovec, Triglav, Bogatinsko sedlo, Možic, Črni vrh nad Cerknim, Blegoš, Bevkov vrh, Hotedrščica, Planina, Javorniki, Bička gora, Snežnik, Kastav in Reka. Glede na določila londonskega pakta je bila SHS prikrajšana za Trbiž ter za široko dolino med novonastalo mejo in Nanosom,Senožečami in Knežakom z mestoma Postojna in Pivka. Dejansko pa je bilo izgubljeno celotno slovensko primorje skupaj z Istro in Trstom, nekaj let kasneje pa so izgubili še Reko, ki naj bi bilo odprto mesto pod nadzorom obeh držav.
Nova meja je popolnoma spremenila življenje ljudi, mnogi so zaradi meje izgubili vir zaslužka. Zaradi revščine je začelo cveteti tihotapstvo oz. kontrabant. Tihotapili so vse, od moke, mesa in cigaret pa do vžigalic. Najdonosnejše je bilo tihotapljenje živine in konj. Tihotapstvo je bilo smrtno nevarno, vendar je z njim marsikdo tudi obogatel.
Prvi so začeli mejo utrjevati Italijani. Ti so začeli postavljati utrjene kasarne že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Uradno pa se je začelo mejo utrjevati januarja 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn. Na utrjevanje meje so pomislili tudi Jugoslovani. Prva pobuda se je pojavila leta 1926, vendar se vse do leta 1935 ni zgodilo nič posebnega.
Vzrokov za nastanek Rupnikove linije je več, od gospodarskih, političnih in družbenih. Prva svetovna vojna v Evropi ni prinesla sprememb, ki so si jih ljudje želeli, mnogi narodi so bili nad razpletom vojne razočarani, še posebej pa Nemci, ki so vojno zgubili. Pojavljati sta se začela fašizem in nacizem, ki sta želela popraviti stare krivice. Vse to je pripeljalo, do nove oboroževalne tekme. Evropske države, ki so bile še vedno pod močnim vtisom mučnega bojevanja v blatnih strelskih jarkih, so svoje ozemlje želele zavarovati z mogočnimi utrdbami iz železa in betona. Tako so začele nastajati slavna francoska Maginotova linija in njej nasproti stoječa nemška Siegfridova linija, pa tudi manj znana švicarska Nacionalna pregrada, Mannerheimova linija na Finskem, grška linija Mataxas in italjanska Vallo Alpino oz. Alpski zid, nasproti katerega je stala naša Rupnikova linija.
Začetek gradnje utrdb
Leta 1935 so se z napadom na Etiopijo začele kazati Italjanske osvajalne ambicije, temu je nato sledila še sklenitev trojnega pakta z nacistično Nemčijo. To je Kraljevino Jugoslavijo prisililo, da je začela resno razmišlati o obrambi svoje meje, predvsem z Italijo, ki je v tistem času veljala za potencialno največjega nasprotnika. Po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji so obrambno črto razširili še na avstrijsko mejo. Celotna obrambna črta je bila razdeljena na pet sektorjev, kasneje z priključitvijo Avstrije k Nemčiji pa na šest. Sektorji niso bili označeni zaporedno pač pa po pomembnosti.
Prvi sektor je bil zahodno od Ljubljane s sedežem na Vrhniki, branil pa naj bi smer Trst-Ljubljana.
Drugi sektor je segal od Sušaka s sedežem v Kamenjaku, ta naj bi preprečeval prodor sovražniku iz reke proti Zagrebu in Dalmaciji.
Tretji sektor se je nahajal med Škofja Loko, kjer je bil tudi sedež, in Vrhniko. Zapiral naj bi pot do Ljubljane po Poljanski dolini ter greben med Poreznom in Blegošem na severu in Žirovskim vrhom na jugu.
Četrti sektor je zapiral Selško dolino ter dostop po grebenu s Sorške planine do Ratitovca. Sedež sektorja je bil v Železnikih.
Peti sektor je imel sedež v Cerknici. Zapiral je dostop do Ljubljane čez Rakitno in koridor proti vzhodu preko Velikih Lašč.
Šesti sektor so ustanovili nekoliko kasneje, zajemal pa je območje med Dravogradom in Mariborom.
Utrjeni so bili tudi vsi prelazi preko Karavank in gornjesavsko dolino med Begunjami in Radovljico. Pripravljenih je bilo tudi nekaj notranjih obrambnih črt: od Zagreba do morja ter na rekah Glini in Čazmi, pa tudi vzdolž reke Drine.
Za gradnjo utrdb so bile sestavljene posebne gradbene ekipe, ki so leta 1935 štele okoli 15.000 ljudi razporejene v dvanajst oddelkov. Pet jih je delovalo ob italjanski meji, eden na avsrijski meji in šest na madžarski meji. Na začetku so oddelke sestavljali predvsem vojaki, ki so do leta 1937 gradili predvsem ceste in ostalo infrastrukturo. Do leta 1939 se je število graditeljev povečalo na 40.000, graditi pa so začeli betonske bunkerje in ostale utrjene položaje. Ob nemškem napadu na Poljsko 1. sebptembra 1939 je gradnjo prevzela vojska. Ta je vpoklicala veliko število rezervistov, ki jih je nato uporabila kot gradbene delavce. Gradnja utrdb je revnemu prebivalstvu okoliških krajev prinesla veliko možnosti za zaslužek. Nekateri domačini so našli delo na gradbišču, drugi pa pri oskrbovanju množice delavcev z hrano, pijačo in gradbenim materialom. Po načrtih naj bi z gradnjo utrdb zaključili leta 1947. Zaradi pomankanja finančnih sredstev, začetka druge svetovne vojne in potrebe po utrditvi preostalih mej kraljevine so bili načrti leta 1940 močno skrčeni. Prvotni načrt se je zgledoval po francoskih in čeških utrdbah, ki so bile zasnovane iz manjših bunkerjev in večjih podzemnih utrdb razporejenih v dve obrambni črti. Zaradi finančne stiske, primankovanja časa in nemške okupacije Češke, od koder je bilo uvoženega veliko materiala za utrdbe so načrte močno spremenili. Gradnja velikih podzemnih utrdb so prekinili, osredotočili pa so se bolj na gradnjo manjših bunkerjev in utrdb, kljub temu do aprilske vojne mnogo utrdb ni bilo dokončanih.
Nedokončan bunker. Železarna na Jesenicah ni uspela izdelati zadostno število železnih kupol, zato je mnogo bunkerjev ob začetku vojne bilo nedokončanih:
Utrdbe nikoli niso služile svojemu namenu. V času italijanskega napada na Jugoslavijo, ki se je zgodil nekaj dni po nemškem so bile utrdbe že zapuščene. Po vojni so Italijani mnoge utrdbe zaradi varnosti in primanjkovanja železa uničili. Utrdbe, ki so ostale na nemškem okupacijskem območju pa so ostale bolj ali manj nedotaknjene in jih je možno videti še danes. Po drugi svetovni vojni so ostale utrdbe pozabljene, nekatere pa je začela uporabljati JLA. Širša javnost je zanje slišala šele pred nekaj leti.
Danes je utrdbe še možno videti, predvsem so znane tiste na Blegošu, Poreznu (Porezen je bil del italijanskega Alpskega zidu) in Ratitovcu ter še ponekod drugod v zahodni Sloveniji. Večina utrdb je danes zapuščenih in klavrno propadajo. (povzeto po Wikipediji)
Po poti smo lahko občudovali raznovrstno rastlinstvo.......
.............. in živalstvo.
Naš končni cilj je bil Goli vrh in ogled tamkajšnjega bunkerja, ki je med največjimi in najbolj ohranjenimi. Po toliko letih vrh ni več gol, ampak je zaraščen do te mere, da brez pomoči markacij mimo grede zgrešiš bunker, saj ga obdaja bujna in gosta vegetacija. Vhod v bunker je možen samo skozi okrogli topovski lini. Še dobro, da vsi hodimo po hribih, saj je za vstop v bunker treba nujno imeti vitko postavo in gibčnost.
Ko sem prvič uzrl ti dve ozki lini sem resno podvomil v to, kako bomo vsi prišli v bunker, z rokami naprej in z malo pomoči pa smo na koncu vsi vstopili v topovsko kupolo bunkerja. Nadstropje nižje nas je v temi pričakal prvi prebivalec bunkerja - netopir:
Potem je sledil spust v globino, 30m pod zemljo. Stopnišče ima 120 stopnic.
Na spodnjem nivoju bunkerja je izkopan nepregledni labirint tunelov in dvoran. Prava vojašnica pod zemljo z vsem potrebnim za življenje in preživetje: spalnice, skladišča hrane in streliva, bolnica, zaloge vode v podzemnih rezervoarjih,.....
Prav nepredstavljiva je količina materijala, ki so ga morali izkopati. Tudi ta bunker je bil v času napada na Kraljevino Jugoslavijo še v gradnji. To se lepo vidi po različnih fazah izgradnje in po orodju in materijalu, ki so ga delavci pustili za sabo, ko so na hitro zapustili bunker in odšli domov.
Po obisku bunkerja je sledila aktivacija Golega vrha, S5/TK-023, tik nad obiskanim bunkerjem. Na aktivacijo smo odšli samo tisti, ki nam je ta hrib manjkal v zbirki aktiviranih vrhov, ostali so nadaljevali pot do kmečkega turizma v bližini. Na aktivacijo smo odšli S57BNX, S57LU in S57D. Na vrhu je mala jasa, ki omogoča postavitev HF anten. Zaradi pomanjkanja časa smo hrib aktivirali samo na VHF frekvenci 145.575MHz.
Kasneje smo se tudi mi pridružili ostalim na kmečkem turizmu, kjer smo imeli organizirano degustacijo suhega sadja in domačega žganja. Sledila je vrnitev do lovske koče, kjer smo imeli organizirano izvrstno kosilo (obara, domači žganjci, flancat).
Vsi smo preživeli lep dan v dobri družbi. Prijetno je bilo v živo pokramljati z ljudmi s katerimi se poznamo z radioamaterskih frekvenc, s hribov, na katerih v zadnjem času pogosto odmeva "CQ SOTA".
73, Miloš S57D
