V osrčju Loškega pogorja se kot njegova hrbtenica raztegne dolg, kopast greben vse od Lubnika tik nad Škofjo Loko, preko Blegoša tja do Črnega vrha nad Gorenjimi Novaki na cerkljanski in Davčo na selški strani. Na jugu in severu se v to razgibano gmoto hribovitega sveta globoko zajedata Poljanska in Selška dolina vsaka s svojo Soro in tako postavljata naravna mejnika med osrednjimi škofjeloškimi hribi in Polhograjci na jugu ter najvzhodnejšimi obronki Julijcev na severu. To je svet starožitnosti in blagega utripa kultivirane krajine, svet razburkanega zgodovinskega dogajanja, predvsem pa svet, do globokih temeljev zaznamovan s Tavčarjevim pripovedništvom, od Slik z Loškega pogorja do Cvetja v jeseni in Visoške kronike. Prav nad Poljanami, pisateljevim rojstnim krajem, stojijo kopasti gorski trojčki, skoraj enaki si po podobi in po višini. Najvzhodnejšega in najnižjega je osvojil predvsem zimski turistični utrip, srednji je priostren in morda najbolj alpski, najvišji in najbolj na zahod pomaknjen pa se spogleduje z gorskim odličjem najvišjega v pogorju, z Blegošem.
Kljub razkošju razgledov, ki jih obljublja Blegoševa visoka pleša (1562 m) in zato privablja k sebi večino v te konce zaverovanih popotnikov in pohodnikov, se tudi Koprivnik ne more pritoževati nad obiskom, o čemer ve še največ povedati vpisna knjiga na njegovem vrhu. In kako tudi ne, saj je najbližje izhodišče za vzpon nanj isto kot za Blegoš, pri gozdarski koči na Kalu (1103 m), kamor se pripeljemo iz Poljan skozi Javorje in Gorenjo Žetino, in je torej od tamkajšnjega parkirišča do vrha Koprivnika le dobre pol ure sicer zelo strme hoje, seveda kadar je pot kopna in suha. V globokem ali morda celo v poledenelem snegu pa postane vse skupaj bolj resno, zato ne bosta odveč telesna pripravljenost in vešča hoja po zahtevnem terenu. (povzeto po http://www.gore-ljudje.net)
Najin strm vzpon sva začela pri smerokazu in po markacijah Rupnikove obrambne linije.
Po napornem, zelo strmem vzponu, po z vegetacijo gosto poraščenem hribu, naju je na vrhu pričakala razkošna in velika jasa, kjer je dovolj prostora za postavljanje vsakršnih, tudi največjih anten. Omejitev predstavlja samo dejstvo, koliko smo sami zmožni prinesti na vrh v nahrbtniku, saj v roke pri tako strmem vzponu in kasneje sestopu obvezno sodita pohodni palici.
Jasa je proti severu dokaj poraščena. Odločila sva se, da Sabina aktivira vrh na VHF, jaz pa na HF frekvenci. Da se ne bi motila sta bili najini lokaciji dobrih 10 metrov narazen. In tako kar naenkrat zagledam Sabino, ki se prešerno smeje in mi maha. Seveda takoj preneham z delom, snamem slušalke in se pozanimam , kaj se je zgodilo. Pove mi, da je po zamenjavi akumulatorske baterije pozabila ponovno prižgati postajo in je tako klicala 10 minut CQ z ugasnjeno. Seveda se je pri tem čudila kam so izginile vse motnje avstrijskih in hrvaških postaj, pa tudi naših, ki so se redno oglašale na CQ ni bilo več. Lep pregovor pravi:" Če zjutraj poješ živo žabo, se ti ta dan ne more zgoditi nič hujšega". In ker si težko predstavljam kako bi v Sabino spravil živo žabo, se je zgodilo to, kar se je.
Pogled proti severu na lokacijo HF aktivacije:
Prevrnjene hlode, obdelane v klopce, sem izkoristil za postavitev HF tehnike. Na tem mestu se nahaja tudi vpisna knjiga in štampiljka.
Steve, G1INK, me je že čakal na napovedani frekvenci. Takoj po končani zvezi mi je vpisal spot na SOTAwatch in potem se je začela veselica, saj sem potem naredil uspešne zveze s celo vrsto angleških SOTA lovcev. Vsega skupaj sva naredila 50 QSOjev z 10 DXCC državami (S5, 9A, G, EI, GW, F, UR4, LA, OH, SM).
Po uspešni aktivaciji je sledilo pospravljanje in pakiranje opreme, ter sestop z gore. Po poti navzdol sva nesrečno izgubila dualband Diamond anteno, ki je planinci ki so hodili za nama kljub temu da so vedeli, da sva radioamaterja in da sva vrh zapustila malo pred njimi ne vem iz kakšnega razloga niso pobrali, čeprav so anteno videli ležati na poti.
Prepričan sem, da npr. izgubljene denarnice ne bi tako brezbrižno pustili ležati na poti in bi jo sigurno vzeli s seboj. 
73, Miloš S57D
