Kar precej časa sem si želela na svojem aktivatorskem seznamu videti desetko. Dokazati sem si hotela, da zmorem sama nositi opremo, poskrbeti za vse kar spada k aktivaciji in jo tudi uspešno izvesti. Morda je temu kriva moja sebičnost ali pa dokaz drugim, da me fantje ne nosijo v rukzaku gor pa dol po hribih. Prijateljica mi že od poletja obljublja, da greva na 3 dvatisočake, da se nagradive za rojstna dneva, ki jih imava čisto skupaj pa še njena diploma je vredna enega. Tako je padla odločitev, da greva na Debelo peč. Že prejšnji dan sem si pripravila nahrbtnik, ki mi ga je Miloš kupil za rojstni dan in je od takrat vedno z menoj. Postaja, rezervni akumulator, poln pak za baterije, antena, SOTA ura, log, pisalni pribor, planinski dnevnik, 0,5 l vode (premalo!), tablica čokolade (preveč, ker z menoj ni bilo nikogar, ki bi jo jedel), bunda, gamaše in rezervna oblačila. Kar nekaj se nabere. In sva šli proti Pokljuki do Medvedove konte. Avto sva pustili pri rampi in gas v klanec. Do koče na Lipanci vodi razdrapan kolovoz po katerem bi lahko peljal kak terenec. Po 20 minutah ugotoviva, da sva preveč oblečeni, ker že skozi drevje prodirajo topli sončni žarki. Sledi reorganizacija. Ko se drevje razredči zagledava kočo. Kar nekaj ljudi je že tam. Naju to ne zanima. Ubereva jo po desni strani jezerca, ki ima obliko srca proti cilju. Teren je najprej travnat, nato pa se prične vzpon po skalah. Živa mi opisuje jesensko podobo macesnov, ki so že lepo obarvani in od katerih se poslavljava. Ko zapuščava gozdno mejo, se tu in tam pokaže kakšna zaplata snega. »Juhu,« si mislim saj sem že prej ugotovila, da imam v nahrbtniku premalo vode. Stegnem roko in previdno poizkusim. Že od otroških let ga nisem jedla. »Njam!«, počasi se mi stopi v ustih in namoči suho grlo. Hodiva dalje. Ko pot postane bolj položna, Živi podam en konec palice, da lahko hitreje napredujeva. Opiše mi pot. »Morava okrog prepada.« Mene prepadi nič ne zanimajo. Še bolje mi je, če ne vem zanje. Zanima me samo, kje se moram držati levo in kje desno. Tu in tam naju prehiti kak planinec. Pozdravimo se in gremo naprej. Ko naju prehiti mlad fant in vpraša, če imava to vlečnico za enega. Prijazno mu razložim, da je to vlečnica za slepe, on pa naj kar hodi sam. Zasmeje se in gre dalje. Po kakšnih 15 minutah naju počaka in pove, da je 6 let delal v Zavodu za slepo in slabovidno mladino kot vzgojitelj in da je vesel, da naju vidi tu gor. Na razpotju se ločimo. On jo mahne na Brda, medve pa na Debelo peč. Malo pod vrhom srečava dva oldtimerja, ki sta naju prehitela nekje spodaj in se že vračata. Eden od niju se ustavi in pove, da je vesel, da sva prišli na vrh. »No, potem vas pa prosim, če naju skupaj slikate,« ga poprosim. Slika sicer ni uspela, a nič za to. Namen je bil dober.
Vrh! Sicer je v oblakih, a mene to nič ne moti. Živa potegne iz nahrbtnika »študentski futer« in glej ga zlomka, takoj se prikradeta v njeno bližino dve kavki. Črni kot noč in prav nič plašni. Kot moja slaba vest sta in se ne data in ne data odgnati. Iz nahrbtnika potegnem postajo in vse ostalo, kar sodi zraven. Povprašam, če je že kdo v stanju pripravljenosti in takoj se oglasijo trije zvesti. »Fantje, samo še požirek vode in aktivacija se prične«. Najprej seveda S51ZG, kot vedno. Ob tej priliki se mu zahvaljujem za spot. Potem pa po vrsti še ostali. Vesela sem, resnično sem vesela, da mi je uspelo, a v ozadju me gloda črv, da Miloša ni zraven. Vem, da bi si tudi on želel desetko in tudi zaslužil bi si jo, saj me je prav on pregovoril za Soto. Prisežem si, da greva ob prvi priložnosti skupaj, pa čeprav še enkrat na Debelo peč. In kavki? Še vedno motita moj duševni mir. Ptiči so namreč moja fobija in ti dve še posebno. Prežene ju šele vrišč otrok, ki se hitro približuje vrhu. »Če hočeš sebi dobro, spakiraj!« reče Živa. In ne dam se dvakrat prositi. Pospravim vse v nahrbtnik in že sem pripravljena na sestop. Nikamor se nama ne mudi. Veseli in srečni sva. Pobožam ruševje, ki je visoko v gorah gosto in neizmerno diši. Požvečim malo brinja, da preverim okus. Potipam odtis kozorogovega stopala v snegu. Nižje doli naju zopet pozdravi sonce. Pri koči se malo usedeva na sonce in si privoščiva malo lenarjenja. Ko prideva do avta, se mi postavi vprašanje: »Čemu se vedno udarim na isto mesto, kjer je modrica še od prejšnjega vikenda?«
73&88, Sabina S57BNX
