S5/KS-028 Vivodnik (Menina planina) 22.8.2008
Objavljeno: 23 Avg 2008, 13:14Za jubilejno deseto aktivacijo sva si Sabina, S57BNX in jaz izbrala 1508m visoki vrh Vivodnik s SOTA referenčno številko S5/KS-028.
Pravzaprav bi se najina deseta aktivacija morala zgoditi veliko prej, 7.8.2008, ko sva se skupaj z otrokoma odpravila aktivirat 1999m visok Vrh korena, S5/KS-013. Trinajstica nama več kot očitno ni bila usojena, saj je šlo vse narobe od vsega začetka. Prvo in najbolj usodno napako sem zagrešil že doma pred odhodom, saj se na internetu nisem pozanimal o smereh, težavnosti in časih dostopa. Te napake prav gotovo ne bom nikoli več ponovil. Ker sem na sosednjem 1971m visokem Velikem zvohu že bil,sem kar tako na pamet in s pomočjo Atlasa Slovenije ocenil: med velikim Zvohom in Vrhom korena je 1km zračne razdalje in majhna višinska razlika, pot poteka po grebenu in ko osvojimo Veliki zvoh smo zmagali, ostalo je "piece of cake". Kot se je izkazalo na kraju samem, je bil ta "košček torte" prevelik, saj sem od planincev na vrhu izvedel, da je do Vrha korena še uro in pol (na internetu je podatek 50min.), pot pa je začinjena tudi s plezalnim vložkom varovanim s klini in jeklenico, ki ni primeren za vrtoglave in otroke. Druga nerodnost je bila, ko smo naleteli na zaprto cesto čez Ambrož na Krvavec. Prvotni načrt je bil, da se z avtom zapeljemo do doma na Krvavcu in od tam nadaljujemo peš. Tako smo se obrnili in parkirali na parkirišču pri gondoli, ter se z gondolo odpravili na Krvavec. Ker smo bili že pozni, smo ubrali najkrajšo pot od gondole do vrha Velikega zvoha - po smučišču ob sedežnici, čez 500m višinske razlike smo po strmini premagali v nekaj več kot eni uri. Na vrhu je nastopil trenutek resnice: bili smo prepozni in izbrana pot ni primerna za otroke, zato smo se zaradi varnosti obrnili nazaj v dolino in aktivacija je splavala po vodi. Tudi sicer se Vrha korena drži sloves nesojenega dvatisočaka, saj mu do te višine zmanjka samo 1m. Tako tudi v SOTA točkovanju prinese 8 točk in ne 10, kot velja za dvatisočake. Sabina ne bi bila Sabina, če ne bi že na poti navzdol predlagala, da Vrh korena osvojiva drugič, sama brez otrok. Sabina namreč zelo uživa v gorah, je prava "gorska ovčka". Verjetno mnogo bolj poznan izraz je "gorska koza", ki pa ga zaradi lastne varnosti rajši nisem uporabil.
Menina planina je prostrana višinska gozdna kraška planota, dolga 10 in široka 5 kilometrov. Njeno zakraselo podobo poudarjajo številna brezna in vrtače. V mnogih vrtačah so mala jezerca, ki služijo za napajanje živali, krav in konjev, ki se pasejo na številnih pašnikih. Ime je planina dobila po menihih, katerim je pripadala. V 19. stoletju je bilo na planini razvito oglarstvo, v času druge svetovne vojne pa so se na planini bili boji med okupatorji in partizani o čemer pričajo številni spomeniki.
GPS cestna navigacija odlično opravi svoje delo in nas ob Kamniku po Tuhinjski dolini in čez labirint gozdnih cest zanesljivo pripelje do doma na Menini planini, 1453m nad morjem. Avto pustimo ob cesti, si oprtamo nahrbtnike in se odpravimo na najvišji vrh Menine planine, 1508m visoki Vivodnik, ki je oddaljen 15 minut zmerne hoje, 55m višinske razlike. Pot poteka malo gor, malo dol in nato spet gor, tako da je višinska razlika po poti cca 70m. Pot ni težavna in je solidno markirana. Moja nemarnost, da sem pustil avto ob cesti se mi kmalu maščuje. Na vrhu prvega hriba opazim kako so se okoli mojega avta zbrali konji, se ogledujejo "v glancu" in ga ližejo. Alarm, pleh v nevarnosti! Že res, da nimam trabanta, ampak tudi na mojem avtu je precej plastike. Tudi odtisa konjske podkve "za srečo" na pločevini ne bi bil prav nič vesel. Tako nahrbtnik z opremo ostane na gori, jaz pa poletim navzdol kakor hitro so me nesle gojzarice reševat svoje plehnato premoženje.
Avto je bil polizan na motornem pokrovu, po desnih steklih in desnem zunanjem ogledalu. Edino kar mi pade na pamet je to, da smo bili pred tem na morju in tam je verjetno padal slan dež. Od soli do poželjivih živali pa tudi ni daleč. In tako se je pač zgodilo to, kar se je. Kar predstavljam si konje:
Konj 1: "Ej stari, poglejte ful dobr avto, tazga bi tud jest meu."
Konj 2: "Dobr, a misliš, da je tud okusen?"
Konj 1: "Ziher je, dobri avti so zmeraj tud okusni!"
Konj 3: "Dejmo probat, sej tastarga ni blizu, da bi nas odgnou!"
Konji 1,2,3: " Liz, liiz, liiiz, mljask!!!"
Konj 4: (to je tisti, ki je odkril zunanje desno ogledalo) " Ej stari, ti maš pa take žnable kot jest, pa iz ust ti smrdi, a je na tvoji strani tud slano?"
Konj 1: "Bejžmo, tastar laufa po hribu navzdol!"
Na koncu sem ujel v fotoaparat samo tistega, ki se je pogovarjal z ogledalom, verjetno revež ni pravočasno slišal opozorila.
Avto sem preparkiral na parkirišče in se ponovno odpravil v hrib. Vrh ni porasel z vegetacijo, med skalami so samo zaplate trave, ki kasneje pridejo prav za zabijanje klinov in fiksiranje KV antene. Okolica vrha je obkrožena s smrekami, zato je za boljši razgled potreben vzpon na lesen razgledni stolp.
Vrh stolpa sva si tudi izbrala za aktivacijo na UKVju. Učinek moje pripombe, da je Sabina ta teden praznovala rojstni dan je bil podoben temu, kot če bi na DXCluster objavil spot o kakšni redki in zelo zaželjeni državi, npr. Severni Koreji. Jaz sem komaj sproti zmogel vpisovati zveze v papirnati logbook. Pogled s stolpa na postavljeno anteno in lokacijo KV aktivacije:
Sledila je aktivacija na KVju. Po spotu na DXClustru, ki mi ga je dal Boštjan, S57GB in spotu na SOTA strani, ki mi ga je dal Janez, S51ZG so se klicoče postaje dobesedno zgrnile na mojo frekvenco. Tokrat sem imel tudi nekaj problemov z močnimi atmosferskimi motnjami - QRN, ki jih je prispevala bližajoča se fronta slabega vremena. Vsega skupaj je bilo narejenih 42 zvez s 13 DXCC državami (S5 ,ON, DF, F, G, GW, SP, EI, RW, UR5, LZ, SM, HB9). Najdaljša zveza je bila z azijskim delom Rusije. Po aktivaciji je sledilo pospravljanje opreme in sestop do planinskega doma. Zastave plapolajo v vetru:
Pri sestopu je sledilo ponovno srečanje z "mustangi z Menine". Nekaj posebnega je, če se znajdeš sredi množice galopirajočih štirinožcev.
Pokrajina je izredno lepa. Desno na sosednjem hribu se vidi stolp tekmovalne lokacije radioamaterjev iz Domžal.
Še dve lepi fotografiji Menine planine:
Pri planinskem domu smo si privezali dušo s pravo SOTA hrano. Bejbi sta si zaželeli ričet.....
....... jaz pa sem si privoščil vampe. MLJASK!
Stavek, ki ga je izrekel Steven Seagal v filmu "Under siege 1":"It is not just a job, it is an adventure!", bi lahko za SOTA aktivacije priredili nekako takole:
SOTA aktivacija ni navaden izlet, je pustolovščina, ki je zlepa ne pozabiš!
73, Miloš S57D
Pravzaprav bi se najina deseta aktivacija morala zgoditi veliko prej, 7.8.2008, ko sva se skupaj z otrokoma odpravila aktivirat 1999m visok Vrh korena, S5/KS-013. Trinajstica nama več kot očitno ni bila usojena, saj je šlo vse narobe od vsega začetka. Prvo in najbolj usodno napako sem zagrešil že doma pred odhodom, saj se na internetu nisem pozanimal o smereh, težavnosti in časih dostopa. Te napake prav gotovo ne bom nikoli več ponovil. Ker sem na sosednjem 1971m visokem Velikem zvohu že bil,sem kar tako na pamet in s pomočjo Atlasa Slovenije ocenil: med velikim Zvohom in Vrhom korena je 1km zračne razdalje in majhna višinska razlika, pot poteka po grebenu in ko osvojimo Veliki zvoh smo zmagali, ostalo je "piece of cake". Kot se je izkazalo na kraju samem, je bil ta "košček torte" prevelik, saj sem od planincev na vrhu izvedel, da je do Vrha korena še uro in pol (na internetu je podatek 50min.), pot pa je začinjena tudi s plezalnim vložkom varovanim s klini in jeklenico, ki ni primeren za vrtoglave in otroke. Druga nerodnost je bila, ko smo naleteli na zaprto cesto čez Ambrož na Krvavec. Prvotni načrt je bil, da se z avtom zapeljemo do doma na Krvavcu in od tam nadaljujemo peš. Tako smo se obrnili in parkirali na parkirišču pri gondoli, ter se z gondolo odpravili na Krvavec. Ker smo bili že pozni, smo ubrali najkrajšo pot od gondole do vrha Velikega zvoha - po smučišču ob sedežnici, čez 500m višinske razlike smo po strmini premagali v nekaj več kot eni uri. Na vrhu je nastopil trenutek resnice: bili smo prepozni in izbrana pot ni primerna za otroke, zato smo se zaradi varnosti obrnili nazaj v dolino in aktivacija je splavala po vodi. Tudi sicer se Vrha korena drži sloves nesojenega dvatisočaka, saj mu do te višine zmanjka samo 1m. Tako tudi v SOTA točkovanju prinese 8 točk in ne 10, kot velja za dvatisočake. Sabina ne bi bila Sabina, če ne bi že na poti navzdol predlagala, da Vrh korena osvojiva drugič, sama brez otrok. Sabina namreč zelo uživa v gorah, je prava "gorska ovčka". Verjetno mnogo bolj poznan izraz je "gorska koza", ki pa ga zaradi lastne varnosti rajši nisem uporabil.
Menina planina je prostrana višinska gozdna kraška planota, dolga 10 in široka 5 kilometrov. Njeno zakraselo podobo poudarjajo številna brezna in vrtače. V mnogih vrtačah so mala jezerca, ki služijo za napajanje živali, krav in konjev, ki se pasejo na številnih pašnikih. Ime je planina dobila po menihih, katerim je pripadala. V 19. stoletju je bilo na planini razvito oglarstvo, v času druge svetovne vojne pa so se na planini bili boji med okupatorji in partizani o čemer pričajo številni spomeniki.
GPS cestna navigacija odlično opravi svoje delo in nas ob Kamniku po Tuhinjski dolini in čez labirint gozdnih cest zanesljivo pripelje do doma na Menini planini, 1453m nad morjem. Avto pustimo ob cesti, si oprtamo nahrbtnike in se odpravimo na najvišji vrh Menine planine, 1508m visoki Vivodnik, ki je oddaljen 15 minut zmerne hoje, 55m višinske razlike. Pot poteka malo gor, malo dol in nato spet gor, tako da je višinska razlika po poti cca 70m. Pot ni težavna in je solidno markirana. Moja nemarnost, da sem pustil avto ob cesti se mi kmalu maščuje. Na vrhu prvega hriba opazim kako so se okoli mojega avta zbrali konji, se ogledujejo "v glancu" in ga ližejo. Alarm, pleh v nevarnosti! Že res, da nimam trabanta, ampak tudi na mojem avtu je precej plastike. Tudi odtisa konjske podkve "za srečo" na pločevini ne bi bil prav nič vesel. Tako nahrbtnik z opremo ostane na gori, jaz pa poletim navzdol kakor hitro so me nesle gojzarice reševat svoje plehnato premoženje.
Avto je bil polizan na motornem pokrovu, po desnih steklih in desnem zunanjem ogledalu. Edino kar mi pade na pamet je to, da smo bili pred tem na morju in tam je verjetno padal slan dež. Od soli do poželjivih živali pa tudi ni daleč. In tako se je pač zgodilo to, kar se je. Kar predstavljam si konje:
Konj 1: "Ej stari, poglejte ful dobr avto, tazga bi tud jest meu."
Konj 2: "Dobr, a misliš, da je tud okusen?"
Konj 1: "Ziher je, dobri avti so zmeraj tud okusni!"
Konj 3: "Dejmo probat, sej tastarga ni blizu, da bi nas odgnou!"
Konji 1,2,3: " Liz, liiz, liiiz, mljask!!!"
Konj 4: (to je tisti, ki je odkril zunanje desno ogledalo) " Ej stari, ti maš pa take žnable kot jest, pa iz ust ti smrdi, a je na tvoji strani tud slano?"
Konj 1: "Bejžmo, tastar laufa po hribu navzdol!"
Na koncu sem ujel v fotoaparat samo tistega, ki se je pogovarjal z ogledalom, verjetno revež ni pravočasno slišal opozorila.
Avto sem preparkiral na parkirišče in se ponovno odpravil v hrib. Vrh ni porasel z vegetacijo, med skalami so samo zaplate trave, ki kasneje pridejo prav za zabijanje klinov in fiksiranje KV antene. Okolica vrha je obkrožena s smrekami, zato je za boljši razgled potreben vzpon na lesen razgledni stolp.
Vrh stolpa sva si tudi izbrala za aktivacijo na UKVju. Učinek moje pripombe, da je Sabina ta teden praznovala rojstni dan je bil podoben temu, kot če bi na DXCluster objavil spot o kakšni redki in zelo zaželjeni državi, npr. Severni Koreji.
Jaz sem komaj sproti zmogel vpisovati zveze v papirnati logbook. Pogled s stolpa na postavljeno anteno in lokacijo KV aktivacije:Sledila je aktivacija na KVju. Po spotu na DXClustru, ki mi ga je dal Boštjan, S57GB in spotu na SOTA strani, ki mi ga je dal Janez, S51ZG so se klicoče postaje dobesedno zgrnile na mojo frekvenco. Tokrat sem imel tudi nekaj problemov z močnimi atmosferskimi motnjami - QRN, ki jih je prispevala bližajoča se fronta slabega vremena. Vsega skupaj je bilo narejenih 42 zvez s 13 DXCC državami (S5 ,ON, DF, F, G, GW, SP, EI, RW, UR5, LZ, SM, HB9). Najdaljša zveza je bila z azijskim delom Rusije. Po aktivaciji je sledilo pospravljanje opreme in sestop do planinskega doma. Zastave plapolajo v vetru:
Pri sestopu je sledilo ponovno srečanje z "mustangi z Menine".
Nekaj posebnega je, če se znajdeš sredi množice galopirajočih štirinožcev.Pokrajina je izredno lepa. Desno na sosednjem hribu se vidi stolp tekmovalne lokacije radioamaterjev iz Domžal.
Še dve lepi fotografiji Menine planine:
Pri planinskem domu smo si privezali dušo s pravo SOTA hrano. Bejbi sta si zaželeli ričet.....
....... jaz pa sem si privoščil vampe. MLJASK!
Stavek, ki ga je izrekel Steven Seagal v filmu "Under siege 1":"It is not just a job, it is an adventure!", bi lahko za SOTA aktivacije priredili nekako takole:
SOTA aktivacija ni navaden izlet, je pustolovščina, ki je zlepa ne pozabiš!
73, Miloš S57D