S50LEA
http://forum.hamradio.si/

Vrtača S5/KA-002, 7.7.2012
http://forum.hamradio.si/viewtopic.php?f=48&t=12933
Stran 1 od 1

Avtor:  S57BNX [ 12 Jul 2012, 10:44 ]
Naslov prispevka:  Vrtača S5/KA-002, 7.7.2012

Vrtača je s svojimi 2181m drugi najvišji vrh Karavank in najvišji vrh v grebenu, po katerem zahodno od Ljubelja teče državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Po njenih južnih pobočjih vodi Slovenska planinska pot, ki povezuje dva zelo obiskana vrhova v Karavankah – zeleno Begunjščico in Stol, ki je s svojimi 2236m prvak Karavank. Od prelepega trojčka mi je ostala neznana še Vrtača, ki je zaradi težjega dostopa od prej omenjenih tudi manj obiskana. Le od kod ji to ime? Saj je njena oblika ravno obratna od pojma katerega ime predstavlja.

S prijateljico sva imeli prelep namen povzpeti se na Stol v petek popoldan, prespati v Prešernovi koči pod Stolom in se naslednjega dne povzpeti na Vrtačo. Pa nama je vremenski škrat zagodel slabo vreme. Spremenili sva načrt, ter se v soboto zgodaj zjutraj odpravili proti Ljubelju. V mislih sva imeli obisk Košutice ali Vrtače. Vreme je bilo lepo in ura zgodnja, pa sva se odločili za slednjo. Košutica bo malo počakala, saj je nižja in je dostop nanjo krajši. Avto sva pustili na parkirišču mejnega prehoda 1058m visoko. Od tam je prav simpatično speljana sedežnica do koče na Zelenici. Razkošje bingljanja z nogami po zraku pa si lahko privoščiš le ob vikendih od 7h do 10h. Zato sva si privoščili hitro ogrevalno vajo po kolovozu pod sedežnico. Vzpon je za začetek kar strm in še dobro, da nisem videla sedežev nad glavo, ki bi me vsakih toliko in toliko metrov spominjali na to, kako bi si lahko prihranila slabo uro pešačenja po strmem kolovozu. Seveda pa si nisem mogla kaj, da se ne bi spomnila na fante, ki nam z štirikolesniki marsikdaj skrajšajo pešačenje proti vrhu.
Dokaj hitro sva naleteli na električnega pastirja, ki je speljan preko ceste in preprečuje dostop nepovabljenim. Ko sva se junaško trudili z prebojem čezenj, naju je s ceste malo višje gori opazoval prvi jutranji prebivalec tam okoli. Prav nič plašen lisjak si je o najinem početju zvito mislil svoje. Ta cesta je dokaj nova, saj je tako vzdrževana od takrat, ko so na zelenici postavili novo planinsko kočo. Stara je namreč pred nekaj leti pogorela. Midve sva jo mahnili mimo nje, po prečni poti ob Zelenici levo proti Stolu in Vrtači. Pot se zložno vzpenja mimo vlečnic in zavije skozi gozd, kjer naletiva na prve ciklame. Najprej ena, nato tri in za tem cel šop. Tudi moja usta so vedno bolj široko nasmejana. Vonj ciklam je pregnal slab okus po sedežnici, s katero se nisva peljali. Hodiva skozi gozd, kjer naju z leve spremlja Begunjščica, pred nama pa kot svetilnik kaže pot Stol. Med njima se kdaj pa kdaj pokaže jasno oko Gorenjske – Blejsko jezero. Med potjo mi Živa pokaže kakšno zanimivo rastlino in divjo cvetlico: divjo vrtnico, rododendron, zajčke, marjetice z neverjetno velikimi cvetovi, blazine drobnih belih cvetkov, v katere se je ujela rosa in še, in še. Ko prideva iz gozda, prečiva melišče in na desni zgoraj se pokaže vrh Vrtače, do katerega ni tako blizu. Pot nadaljujeva do sedla med Stolom in Vrtačo. Tam se usmeriva desno na južno pobočje Vrtače. Teren se prične strmo dvigovati in naju med gostim ruševjem popelje na pobočje gore. Ruševje še molči. Hočem reči, da zaradi jutranjega hladu še ne oddaja svojega značilnega vonja, na katerega komaj čakam. Vedno močnejši pa postaja vonj turških nageljnov. Vse pobočje dehti od tega vonja. Cvetki so nežno roza barve in na otip dosti manjši od tistih v domači gredi. Po vonju pa jih nebi ločila med seboj. Med krajšim postankom se Živa razgleduje na okoli in visoko nad nama zagleda gamsa, ki naju opazuje z višine. Čakala sem, da bom slišala plaz kamenja, ki ga bodo sprožile njegove noge, ko se bo odločil skriti, pa nič. Neslišno je izginil v svoje kraljestvo, kjer ni prostora za radovedne planince. Iz ruševja prideva na prostrana travnata pobočja in do prvega grebena, kjer me z leve in z desne strani pozdravi hladen veter. Takrat vem, da se pričenja pot, na kateri ni popravnega izpita. Vrtača je znana po svoji zračnosti, kar pomeni po prepadnih pobočjih, zato ni za tiste, ki imajo vrtoglavico. Jaz s tem nimam težav. Tukaj sem v prednosti. Kljub temu vso svojo pozornost namenim gori. Pred menoj je ura in pol trdega dela, zaradi katerega sem se podala na to pot. Na mojo žalost na tej gori ni jeklenic in klinov, ki bi mi pomagali hitreje napredovati. Stopam previdno in počasi, saj mora biti vsak korak varen in zanesljiv.
Prideva pod skalnat vršni greben. Izgleda tako, kakor bi se kak velikan poigral in malo za šalo razmetal skale na okoli. Pot si moraš poiskati malo čez skale in malo okoli njih, da nisi prehitro na vrhu. Tudi pravi vrh moraš malo poiskati, saj ni jasno viden. Spoznaš ga po cepinu, ki je tam postavljen prav v ta namen. Komaj sem čakala, da ga primem, da sem končno vedela, o kakšnem cepinu se toliko govori. Poleg njega sta na vrhu tudi Slovenska in Avstrijska vpisna knjiga. Vrh Stola se je sramežljivo skrival v oblaku, pa tudi na našem vrhu je bilo kar hladno. Tokrat na vrhu nisem jokala jaz od sreče, ampak neko drugo dekle od mraza. Mislim, da tudi od bojazni, kako bo prišla v dolino. Na Vrtačo se je namreč podala pomanjkljivo oblečena, obuta in brez nahrbtnika. Njen spremljevalec pa ji očitno tudi ni imel kaj ponuditi. poleg nas je bilo tokrat tudi kakšnih 10 planincev, ki so si privoščili razkošno malico. Niso pa je uspeli pojesti sami, saj so tudi na Vrtači kavke tako domače, da jedo z roke. Če jim ne ponudiš, si pa same vzamejo svoj kos. No, to ni zame, ker imam ptičjo fobijo. Odmislila sem kavke in se raje posvetila aktivaciji Vrtače. Najprej S5/KA-002 in za tem še OE/KT-070. Hvala vsem, ki ste se mi oglasili, saj si zaradi zahtevnosti gore aktivacije namreč nisem upala napovedati v naprej.
Temu je sledil spust. Da se nebi spremenil v nočno moro, sva se ga lotili zelo previdno. Po kakšnih petnajstih minutah naju je dohitela skupina sedmih fantov, ki so prej na vrhu hranili kavke. Tokrat so bili resni kajti niso vedeli, kako naj vprašajo koliko vidim. Ker jaz nimam dlake na jeziku sem jim povedala, da ni pomembno to, da ne vidim, ampak dejstvo, da imam okoli sebe ljudi, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo pri podvigih, ki morda niso ravno vsakdanji. Brez njih pa bi bilo vsakdanje življenje presneto dolgočasno. Morda bo kdo od njih kdaj v življenju srečal nekoga, ki mu bo lahko na tak način polepšal vsakdanje dni.
Na travnatem pobočju ugotovim, da je nekje pod vrhom ostal spodnji del ene moje palice. Da bi šli nazaj ponj?! Toliko pa ni vreden. Se bom z eno potrudila v dolino. Vonj od sonca razgretega ruševja mi daje energijo, če bi je imela še tako malo, bi šlo z lahkoto navzdol. Saj poznate tisti rek, da se v dolino še (drek) kotali. Med ruševjem je bilo tudi konec najzahtevnejše in nevarnejše poti za tisti dan. Srce mi je poskakovalo od veselja in najraje bi si dala duška z krikom sreče, ki bi se slišal na vrh Stola. Pa sem se zadržala, saj to ni kraj, kjer bi človek plašil živali in druge planince. Pot skozi gozd sva prehodili molče, saj sva podoživljali vtise gore, ki je ostajala za nama. Pri koči sva malo posedeli in se nato po kolovozu vrnili do avta. Saj sedežnica seveda ni namenjena utrujenim planincem. Utrujeni a vendar zelo zadovoljni sva se odpeljali proti Ljubljani.

Sončen planinski in radioamaterski pozdrav vsem, ki boste tole brali!
Sabina, S57BNX

Avtor:  s56aw [ 12 Jul 2012, 16:56 ]
Naslov prispevka:  Re: Vrtača S5/KA-002, 7.7.2012

Sabina, kako to, da smo se zgrešili?
Ob isti uri istega dne sva bila tudi midva s hčeko na Zelenici, kjer sva v koči malicala pred dolgo potjo na Stol. Žal med potjo mimo Vrtače nisva imela prižgane postaje (šparanje z baterijo), da bi te slišala in ti pomahala tja gor. Sva pa videla precejšen trop ljudi na poti na Vrtačo, verjetno tudi vaju.

Pot iz Zelenice na Stol pa ti lahko toplo priporočam. "Spodnja pot", katero sva si jo izbrala midva, je lahkotna in prav nič zahtevna. Ni prepadov, niti preprek, vse tja do Stola. Sam sem jo izbral ravno zaradi tega, ker našo malo planinko še nisem želel izpostavljati "pokončnemu svetu". Res pa sva rabila dobre 4 ur hoje do vrha Stola, če odštejem pavze.

Veseli me, da sta se imeli lepo...dan je bil res krasen...

Lp, Aleš

Avtor:  S57BNX [ 13 Jul 2012, 09:41 ]
Naslov prispevka:  Re: Vrtača S5/KA-002, 7.7.2012

Pozdravljen, Aleš.

Resnična škoda, da se nismo srečali. Tudi jaz nisem imela prižgane postaje, ker me med hojo moti in dekoncentrira, kadar je teren zelo zahteven. Sem že razmišljala, da bom vsaj na nezahtevnih poteh spremenila navado, ker sem tako preveč odrezana od dogajanja na frekvenci. Škoda, da se nismo srečali. Na Zelenici je bilo toliko ljudi, da sva komaj našli malo prostora pri eni od miz. Na Vrtači je bila pa resnično gneča. Domnevam, da takšne promenade ni dostikrat v tisto smer. Tudi midve sva hodili 4 ure, ker je pod vrhom zame pot zahtevnejša. Mi pa seveda ni žal nobene prehojene stopinje. Veseli me, da sta tudi vidva uživala v prekrasnem dnevu in čestitke predvsem hčeri za vztrajnost, ki se ti še kako poplača.

Sabina S57BNX

Stran 1 od 1 Vsi časi so UTC + 1 ura
Powered by phpBB® Forum Software © phpBB Group
https://www.phpbb.com/