Novembrske SOTA aktivacije

[S57D]

Mesec november ni bil tako bogat s SOTA aktivacijami. Razlogov je bilo več: nekoliko slabše vreme, ham sejem v Pordenonah, pa še moj enotedenski obisk ZDA, ki je zaradi prezasedenosti minil brez SOTA aktivacije. Močno upam, da se tja še vrnem in da s pomočjo radioamaterskih prijateljev spoznam tudi kakšen njihov hrib ali goro. Vabilo sem med bivanjem v ZDA prejel in upam, da ga bom lahko izkoristil prihodnjič ....

Mohor S5/CP-019 in MIklavška gora S5/CP-018, 20.11.2011

Od najine zadnje SOTA aktivacije je minilo že več kot mesec dni, zato je bila abstinenčna kriza že kar velika in močno prisotna. Tudi sonca v Ljubljanski kotlini ni bilo na spregled, zato je bila želja, da greva nekam višje v sončne in toplejša kraje toliko večja. Mogoče se čudno sliši, ampak višje je bilo zaradi toplotne inverzije res topleje in bolj prijetno, kot v dolini. Kljub temu, da sem imel na vseh lokacijah s seboj kompletno SOTA opremo za HF, VHF in UHF, sva se odločila za bolj lahkotne VHF/UHF SOTA aktivnosti, saj postavljanje in pospravljanje HF opreme vzame kar nekaj časa. Na vrhu Mohorja, S5/CP-019:


Na vrhu je cerkvica in TK objekt:


V TK objektu se nahaja radioamaterski repetitor RV49. Ker sva bila na vrhu okoli poldneva, sva doživela tudi močan lokalni QRM, ki ga s svojim nekaj minutnim zvonenjem povzroča cerkveni zvon.



Miklavška gora S5/CP-018 se nahaja v neposredni bližini na drugi strani Selške doline in tudi tu je na vrhu cerkvica:


Midva se namestiva ob porušeno obzidje, Baron pa je zastražil vhod v cerkev :


SOTA aktivacijo izkoristiva tudi za preizkus nove 2W dual band FM postaje Baofeng UV-3R MARK II, ki sva jo kupila dan prej v Pordenonah in igrača v velikosti cigaretne škatlice se je kar solidno izkazala:


Kucelj S5/CP-021, 27.11.2011

Po preživetem meglenem tednu v dolini, se je prav prileglo povabilo Zvoneta S57PZ, da se v nedeljo skupaj odpravimo na sprehod na Kucelj S5/CP-021. On je na hribu letos že izvedel SOTA aktivnost, zato je šel res samo na sprehod, nama pa je hrib letos še manjkal na spisku aktiviranih, zato sva s seboj vzela tudi SOTA opremo. Že v Škofji Loki nas je pozdravilo sonce, višje pa je bilo še lepše:



Na vrhu, tik ob označbi najvišje točke:



Na poti navzdol, pogled z grebena v dolino:


Vrh ni nič posebnega, saj je poraščen in nerazgleden, okolica Kuclja pa je izredno lepa:



73, Miloš S57D

[S57BNX]

Zame ima vikend dva dni in sicer SOTA in nedelja. Kot že ime pove, je prvi dan namenjen pohajkovanju, drugi pa nima prav nič skupnega z imenom nedelja. Saj moram doma postoriti tisto, česar med tednom nisem. Včasih se ta dva dneva zamenjata in pride SOTA v nedeljo. Tako je bilo tudi pretekli vikend. Zvone S57PZ in Vlasta sta nas povabila na kosilo in na sprehod po njihovi bližnji okolici. Najbližji SOTA vrh tam okoli je 920m visoki Kucelj, S5/CP-021. Z Milošem ga letos še nisva aktivirala.

Z avtom smo se zapeljali do Srednjega Brda, kjer kraljuje Janez S51ZG. Od tam pa smo se peš odpravili na osvajanje vrha. Dan je bil prelep! Morda se komu res zdi nesmiselno, da jaz, ki vidim manj kakor vsaka kura, pišem o lepoti pokrajine. Toda, ne morem si pomagati. Sonce, ki že več tednov ni moglo skozi megleno odejo nad Ljubljano, je na Gorenjskem pokazalo ves svoj sijaj. Obsijalo je jesensko dolino z vsem pisanim odpadlim listjem te jeseni. Vlasta uživa, da brodi po njem, da se sliši kakor bi lomastil medved. Jaz tako nimam težav z iskanjem poti. Hodim lepo za njo in se prepustim domišljiji. Ta me odnese v Karavanke na Stol in Begunjščico, kjer sem že bila in na Vrtačo in Storžič, kamor si neizmerno želim iti. Pot nas iz doline pripelje na travnato pobočje, kjer zmanjka listja pod nogami. Korak je mehak kakor bi hodil po mahu. Potipam tla in se mi zdijo kakor stoletno satje. Pogled se odpre proti Poreznu in veter z desne prinese na uho bučanje smrekovega gozda. Tam na desni zgoraj sem si predstavljala vrh. Pa je bil le ta še daleč. Kucelj je hrib, na katerega nas Zvone vedno pripelje po drugi poti, zato sem si že prenehala risati pot v naprej. To vedno počnem. Kadar hodim na vrhove na katerih sem že bila. Vse poti imam v spominu, z njihovimi posebnostmi vred. Kakor nekakšen osebni GPS. Tokrat sem se prepustila osvajanju znanega vrha z neznane smeri. Prišli smo na pobočje, kjer je veter zapel svojo gorsko pesem. To je melodija, ki preglasi vse šume, besede in korake. Če nebi imela nahrbtnika, bi me kar prestavljalo. Vidim samo sončno svetlobo in temno črto hribov v daljavi in slišim samo bučanje vetra. Ker vem, da hrib ni prepaden, uživam v odkrivanju tal. Samo gor, in gor, in gor. Z lahkoto si predstavljam, da sem sama, samcata tam gori med golimi bukvami, posušeno travo in jesenskim soncem. Najraje bi sedla na tla in se stopila z naravo, a kliče me SOTA aktivacija. Moram na vrh. Tam je že Miloš postavil svoj del opreme. Čaka me. Miloš, že prihajam. Postavim svojo opremo in s hripavim glasom od vznemirjenja pokličem prvi CQ. Med tem, ko delam mi veter kuštra lase in se igra s signali, ki prihajajo s postaje. Zberem se, da lahko naredim prve zveze. Nato se umirim in preneham misliti na lepoto pokrajine. Posvetim se delu. Glede na pogoje, nama gre kar dobro. V dnevniku se nabere 17 zvez in čas je za odhod. Zadnja odhajam s hriba. O ljudje, ko bi vi vedeli kaj pomeni meni en tak dan! Ali bi mi toliko pomenil tudi v primeru, če bi dobro videla?

73, Sabina S57BNX

[S56LXN]

Zelo lepo in ganljivo si to opisala, Sabina.
Čeprav tudi sam nimam ravno sokoljih oči, pa marsikaj ne opazim med potjo.
Mnogo lepih SOTA aktivacij ti želim
Bojan

[S51AG]

Sabina, ni kaj, fejst punca si! Z Milošem vama želim še veliko takih doživetij!

Lp,

Tono, S51AG