Ko sva hišo spravila nazaj v normalno stanje, je napočil trenutek, da si tudi mi privoščimo malo počitnic, ampak ne tistih, ki vkjučujejo lenobno poležavanje na plaži ob morju, temveč take, ki bodo poleg zasluženega počitka vsebovale tudi SOTA aktivacije hribov na katerih še nismo bili. Ker smo vsi veliki ljubitelji Posočja, smo se odpravili v Bovec, ki je za nekaj dni postal naš bazni tabor za SOTA aktivnosti in pohajkovanje po gorah. Pot nas je vodila do Kranjske gore, kjer smo zavili proti prelazu Vršič. Ob poti smo si ogledali rusko kapelico, ki so jo leta 1916 postavili ruski vojni ujetniki v spomin sojetnikom, ki jih je med gradnjo ceste čez gorski prelaz Vršič zasul snežni plaz:
Nad cesto, ki se na južni strani dviga na 1611 m visok preval Vršič, stoji nenavaden spomenik iz časa prve svetovne vojne. Ruska kapelica je postavljena v spomin na trpljenje tisočev in na smrt več sto ruskih ujetnikov. Ob njej je manjše grobišče. Umrli Rusi so večinoma pokopani v grobnici levo od kapelice. Kot nagrobnik je postavljena kamnita piramida z napisom v cirilici Synam Rossii (Sinovom Rusije). Do kapelice vodi stopnišče, ob njem je ruski grob s pravoslavnim betonskim križem.
Zaradi težav z oskrbovanjem soškega zaledja se je avstrijska vojska že pred izbruhom vojne odločila čez Vršič zgraditi gorsko cesto. Zaradi pomanjkanja delovne sile so za gradnjo uporabili kar ruske vojne ujetnike. Z intenzivnim delom so začeli jeseni l. 1915. Pozimi, 12. marca 1916, se je s strmin Mojstrovke utrgal ogromen snežni plaz. Pod seboj je pokopal večje število ujetnikov in njihovih stražarjev. Natančnega števila umrlih ne ve nihče, podatki kažejo, da je preminulo od 170 do 300 Rusov in od 10 do 80 avstrijskih vojakov. Ob pokopavanju žrtev se je pojavila misel o postavitvi spomenika. Ruski ujetniki so sami s prostovoljnim delom do 1. novembra 1916 zgradili leseno kapelico. Postavljena je na kamnitih temeljih in je oblikovana kot centralen prostor s stolpičema ob straneh. Stolpiča sta zaključena v slogu baročnih kupol, kakor jih poznajo v Rusiji. Konstrukcija je lesena. Prvotno so jo obložili z lubjem, kasneje z deščicami. Streha je iz skodel in deščic, enako tudi čebulasta zaključka dveh stolpičev levo in desno od vhoda. Notranji prostor je majhen in skromen, le belo prebarvan. Na oltarju je med vojno stala ikona Matere božje, ki je po vojni izginila. Dopolnjeni oltar je iz narezanih drevesnih okroglic, na njem je ikonostas z ikonami, naslikanimi v oljni tehniki. Notranjost krasijo še kovani lestenci in svečniki ter fotografija s svečane otvoritve.
Ob kapelici s pomočjo ruskih duhovnikov in drugih visokih predstavnikov države vsako leto organizirajo svečano spominsko mašo. (povzeto po http://www.slovenia.info)
S5/TK-012 Kuk, 5.8.2011
Ker vremenska napoved za prihodnje dni ni bila preveč obetavna, smo se že prvi dan odpravili na Kuk S5/TK-012, 1243m visoko goro nad Kobaridom, poznano in priljubljeno vzletišče jadralnih padalcev. Dostop je opisal že Zvone S57PZ, zato ga ne bom ponavljal. Na vrhu je kopica telekomunikacijske opreme, ki poskrbi za obilno mero motenj, zato zna biti VHF/UHF delo zelo oteženo, uspešnost SOTA aktivacije pa ogrožena. Mi smo s seboj imeli seveda tudi HF opremo, tako smo vsi naredili dovolj zvez.
S5/TK-002 & I/FV-319 Matajur, 6.8.2011
Zbudili smo se v oblačno in deževno jutro. Pri zajtrku skupaj proučujemo možne cilje današnjega dne. Že pred odhodom v Bovec je bil Matajur visoko na lestvici hribov, ki smo jih letos nameravali obiskati. Sabina izkoristi poznanstva pri meteorologih, ki natančno napovejo, da bo dež prenehal padati čez eno uro in potem bo sledilo približno dve uri suhega vremena do naslednjega dežja. Odločitev je padla - gremo! Med dežjem se bomo vozili proti izhodišču in potem izkoristili čas brez padavin za vzpon in SOTA aktivacijo Matajurja, 1642m visoke gore, ki ji pripadata dve SOTA referenčni oznaki - slovenska S5/TK-002 in italijanska I/FV-319. To bo tudi prva SOTA aktivacija Matajurja z italijansko referenčno oznako na HF frekvencah. Za izhodišče si izberemo italijansko planinsko kočo Rifugio Pelizzo. Od tu je še 45 minut hoje in 322m višinskih metrov do vrha Matajurja.
Naša odprava na izhodišču, v ozadju se vidi vrh Matajurja:
Na vrhu je kapelica, označba vrha in mejni kamen:
Sabina S57BNX in Jan S57DJ na 145MHz, moja antena za HF je pritrjena na mejnem kamnu:
Hitro se vsi lotimo dela, saj se v daljavi že zbirajo temni oblaki in vidijo zavese dežja. Najprej se oglasim na 7MHz s slovensko SOTA referenčno oznako, potem sem anteno začel pripravljati za delo na 14MHz, vendar se je dež medtem grozeče približal, zato opustim misel na delo na višji frekvenci, raztegnem radial nazaj na polno dolžino in hitro naredim še nekaj zvez na 7MHz z italijansko SOTA referenčno oznako. Odločitev se je izkazala za pravilno, saj moram že po nekaj zvezah zaradi močnega naliva prenehati z delom in pospraviti opremo. Res škoda, saj je zanimanje za italijansko SOTA referenco veliko. Upam, da bom pri naslednjem obisku Matajurja lahko nadoknadil zamujeno. Po poti nazaj je vreme spremenljivo, nekaj časa pada dež, nato je suho in potem zopet dež ....
S5/TK-001 Stol, 8.8.2011
Vreme se je letos resnično zarotilo proti nam, saj se ponovno zbudimo v meglen, oblačen in vlažen dan. Ravno za ta konec naše domovine meteorologi že nekaj dni napovedujejo ekstremne padavine. Ampak v tem trenutku ne pada, nam se pa ne da posedati v apartmaju. Takoj po zajtrku so na mizi zemljevidi in današnji cilj je izbran: 1673m visok Stol (Kobariški Stol) S5/TK-001. Potek dostopa: zapeljemo se do mejnega prehoda Učja in nato tik pred njim levo na gozdno pot (ki je po obilnih padavinah v zelo slabem stanju) do prevala na Planini Božca in nato peš po grebenu proti vrhu. Zaradi izredno slabega vremena se odločiva, da bova delala samo na VHF/UHF frekvencah. Izhodišće na prevalu s spomenikom partizanom in smerokazom:
Vidljivost je manj kot 10m. Na trenutek, da sem posnel vrh sem moral čakati kar nekaj časa:
Tokrat je šlo zelo na tesno, vendar sva vsak s petimi zvezami uspešno naredila SOTA aktivacijo vrha. Hvala še enkrat vsem, ki so se nama oglasili. Nazaj grede se vreme izredno poslabša. Ulovi nas močen dež z vetrom, vidljivost je skoraj na ničli. Ko takole hodimo po poti, pripomnim, da bi sedaj že morali biti pri avtu .... naredim še dva koraka in ga zagledam. Ja, tako megleno je bilo ....
Javorca
Na poti proti Javorci .... takih lepot ne vidiš vsak dan:
Presunljiva lepota na koncu poti:
Visoko nad strugo Tolminke se dviga leseno svetišče – spominska cerkev svetega Duha v Javorci, posvečena padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte (1915–1917). Kot najlepši spomenik 1. svetovne vojne na ozemlju Republike Slovenije se je leta 2007 uvrstila med zgodovinske spomenike, ki nosijo znak evropske kulturne dediščine. Je tudi ena izmed postaj na zgodovinski poti Pot miru, ki povezuje spomenike in ostaline 1. svetovne vojne v Zgornjem Posočju. Nad vhodnimi vrati je napis:
Ta spomenik so med vojno zgradili pripadniki 3. gorske brigade, borbene enote 15. korpusa, v čast in spomin na njihove tukaj padle tovariše. Grajeno v času od 1. marca do 1. novembra 1916.
Objekt je zasnoval dunajski slikar in scenograf Remigius Geyling (1878–1974), tedaj nadporočnik, organizacijo in vodenje gradnje pa je prevzel poročnik madžarskega rodu Géza Jablonszky. Zgradili so jo avstro-ogrski vojaki, mojstri različnih obrti; iz kamenja obzidje in spodnji del, iz macesnovega lesa pa zgornji del konstrukcije. Z razgledne terase ob cerkvi se razgrinja pogled na veličastni Rdeči rob, očarljivo verigo tolminsko-bohinjskih gora ter zaobjame valovito mehkobo okoliških hribov. Nad vhodom se dviga zvonik s sončno uro, grbom monarhije in napisom PAX (mir). Zunanjščino krasijo tudi grbi dvajseterice dežel, ki so sestavljale Avstro- Ogrsko. V notranjosti je na hrastovih ploščah, ki simbolizirajo liste spominske knjige, po sistemu vojaške hierarhije vžganih 2564 imen na okoliških bojiščih padlih avstro-ogrskih vojakov, pokopanih na Ločah pri Tolminu. (povzeto po http://www.dolina-soce.com)
Zunanjost .....
...... in notranjost:
Artefakti pretekle zgodovine v svarilo in opomin, da se kaj takega nikoli več ne ponovi:
Še zadnja fotografija pred odhodom:
Na poti nazaj srečamo na cesti Darjo S57CU. Zmenimo se, da se slišimo, saj sva namenjena na Kozlov rob, po SOTA aktivaciji pa se dobimo na kavi v Tolminu.
S5/JA-054 Kozlov rob, 9.8.2011
Kozlov rob, S5/JA-054, je 426m visoka vzpetina, ki se dviguje tik ob Tolminu. Na poti proti vrhu nas spremljajo ostaline 1. svetovne vojne:
Na vrhu so ostanki gradu. Star most na grajsko ploščad je podrt, tesarji pa zraven že delajo novega. Kljub prošnjam nas ne spustijo po odrih na ploščad, zato smo prisiljeni izvesti SOTA aktivnost ob obzidju. Sicer je vse v okviru SOTA toleranc, ampak mi bi vseeno veliko raje delali z vrha:
Kanin
Naslednji dan izkoristimo za "turistični" obisk Kanina, saj smo vendar na dopustu in se ne spodobi, da bi se vsak dan ukvarjali s SOTA aktivnostjo. Povzpnemo se do Prestreljeniškega okna:
Na poti na Prestreljenik, 2499m:
Pogled na dolino reke Soče z Bovcem, nad Bovcem Javoršček S5/JA-037, desno Polovnik s Krasjim vrhom S5/JA-032, v ozadju je Krn S5/JA-022:
S5/TK-007 Veliki Modrasovec, 11.8.2011
1355m visoki Veliki Modrasovec S5/TK-007 obiščemo na poti domov, saj leži tako rekoč ob poti do Otliškega okna, ki si ga nameravamo ogledati po SOTA aktivaciji. Kakšnih 15 ali še nekaj več let nazaj sem se na Veliki Modrasovec pripeljal s službenim Puchom in tam postavil repetitor za potrebe Rallya Saturnus. Sedaj je stanje pristopnega kolovoza (če ga sploh lahko tako imenujem) bistveno drugačno, zato parkiramo takoj na odcepu za Veliki Modrasovec. Po nekaj metrih naletimo na prvo podrto drevo, ki ga moramo preplezati, kasneje sledi še nekaj takih ovir. Kolovoz je sprva dokaj soliden, kasneje se pot skrči v ozko stezico, bolj se bližamo vrhu, manj je stezica razpoznavna in naslednji trenutek se prebijamo skozi koprivasto vejevnato goščavo. Prav prijetno doživetje, če si oblečen v kratke hlače ....
Tudi zabetonirana ploščad na vrhu je dodobra porasla z bujno vegetacijo, tako da si komaj izborimo nekaj skromnega prostora za postavitev radioamaterske opreme:
Otlica - naravno okno
Po SOTA aktivaciji Velikega Modrasovca nadaljujemo pot do Otlice. Tam parkiramo in se peš odpravimo proti naravni znamenitosti - Otliškemu oknu. Na poti proti oknu je narava resnično lepa. Vse naokoli je mir, da si lahko spočiješ oči in dušo:
Pogled skozi Otliško okno na Vipavsko dolino:
73, Miloš S57D
