Vse od lanskega poletja ko mi aktivacija F/AM-001 Barre des Ecrins-a ni uspela, (ker enostavno nisem naredil niti ene zveze) je v meni tlela velika želja… naslednje leto ponovno na Mont Blanc, vsekakor s KV opremo…
Vse skupaj se je odvijalo razmeroma hitro, ker sem bil pred tem že dvakrat na vrhu mi sam vzpon nekako ni delal prevelikih skrbi. Toliko bolj pa vreme, katerega sem spremljal že dober teden prej. Daljšemu obdobju slabega vremena s sneženjem višje v gorah, je sledilo 3 dni lepega vremena brez neviht, in treba je bilo izkoristiti priložnost. V nedeljo (31.7.) me je dopoldne čakalo še nekaj zadnjih službenih obveznosti, popoldne pa sva odrinila na pot proti Chamonixu, znanemu mestu pod Mont Blancom, ki je izhodišče za številne vrhove v tem delu Alp.
V ponedeljek dopoldne počasi spakirava vse potrebno za odhod v hribe, in se, ko gneča malo popusti, z gondolo odpeljeva na Aig. Du Midi (tudi SOTA točka), od koder po grebenu sestopiva na ledenik in naprej na Col du Midi (cca 3500m asl).
Sledi pripravljanje in kopanje prostora za šotor, ki je bilo zaradi novega snega kar zamudno. Takoj ko je šotor postavljen začneva topiti sneg, in pripravljati zadostno količino tekočine za naslednji dan.
Zvečer pred spanjem spet pakirava najnujnejše za vzpon na vrh… sledi prvi šok… v dolini sem pozabil napajalni in povezovalni koaksialni kabel za ant. tuner… Stisne me v želodcu, in takoj postavim anteno, da preverim če je SWR zadovoljiv. K sreči vse deluje b.p., oglasim se 9A9A, ki mi da odličen raport v Zagrebu.
Vse baterije gredo z menoj v spalno vrečo, ravno tako vsa tekočina za naslednji dan.
Noč je bila jasna in mrzla. Da se na vzponu nebi preveč prerivala z ostalimi se odločiva za zgodnje vstajanje… ob 0230. Budilka me izstreli, in ko odprem šotor je bila večina premikajočih se čelnih svetilk že visoko v pobočju Tacula. Hm…ne bova prva, ampak zadnja… ampak gneče pa nebo…HI!
Ledeniško navezana odrineva okoli 0400. Najprej na Mont Blanc du Tacul (tudi SOTA) vendar vrh obideva kakoh 100m nizje, sledi nekaj spusta na Col du Maudit, nato pa najstrmejši del vzpona na Mont Maudit (cca 4300m asl) (tudi SOTA), a tudi ta vrh obideva nekoliko nižje.
Od jutra naju spremlja veter, ki z višino le pridobiva na moči. Sledi ponoven spust na Col du Brenva, in nato zadnjih 600v.m. vzpona na vrh. Veter postaja vse močnejši, in občutek mraza vse hujši.
Okoli 1100 po stojiva na vrhu. Takoj začnem v sneg kopati zavetje pred vetrom, kamor se skrijeva. Postavim anteno, priključim postajo…je frekvenca prosta… daj Marko čakajo te!...
Neverjeten občutek, toliko S5 postaj… vsi veseli, uspelo je, aktivacija trenutno najvišjega SOTA vrha je uspela, in moja velika želja se je izpolnila…
Po dobrih 15 minutah na začnem drgetati, kar skoraj onemogoča pisanje v log, ko ni nikogar več pospravim opremo in začneva sestopati…
Zaradi močnega vetra opustiva prvotni plan povratka po isti poti, in sestopiva po običajni smeri, preko Dome du Guter direktno v dolino. Sestop (3800 v.m) nama vzame še skoraj 8h.
Naslednji dan naju prebudi deževje, višje gori sneži, zaradi česar nisem mogel po šotor na ledenik. To storim dan kasneje. Že od daleč nisem videl šotora, začenjalo me je skrbeti, da ga je odpihnil veter. Ob prihodu se je držaj le še za en klin, popolnoma polomljen, vse premočeno in zmrznjeno…
Vsekakor je bil takojšen sestop pravilna odločitev. Vse pospravim in otovorjen sestopim v dolino…
Želja se mi je izpolnila, za kar sem res vesel… do zime imam dovolj ledu in snega…
Naslednje dni preživiva v okoliških gorah, v mehki travi… plezava v okoliških stenah in uživava…
Vsem se še enkrat zahvaljujem, da ste me pričakali na bandu, hvala za APRS sporočila in nepozabne zveze.
Hvala Zvonetu S57PZ za najave na SotaWatch in forume…
Vsekakor pa največja zahvala moji punci Ani, brez nje se moja želja
vsekakor nebi izpolnila.
Srečno v hribih, Marko
