Kljub temu, da velja Mangart za priljubljeno goro, ki jo zlasti poleti obiščejo množice bolj ali manj pripravljenih in opremljenih obiskovalcev, se te večinoma usmerjajo po nekoliko lažji Italijanski poti. Z jeklenicami in klini izdatno opremljena Slovenska pot je tega dne samevala, pred nami smo videli le še trojico ter mlad avstrijski par, s katerim smo nato družno prispeli do vrha. Seveda smo zaradi krušljivega terena uporabljali čelade, za varnejšo hojo pa komplete za samovarovanje. Na vrhu je vladala kljub zgodnji uri že precejšnja gneča. Na srečo se je mesto na klopi okoli križa ravno sprostilo, tako da sem lahko hitro postavil zelo "nobl" delovno mesto.
Anteno sem privezal kar na križ, SOTA in S5 zastavici pa na eno od štirih sidrnih verig, ki držijo sicer masivni leseni križ v nevihtah. Prijazni gospe sem še pojasnil, da radiostezije danes ne bo, preveril, če je frekvenca prosta in pričel, kot bi rekla Sabina, "v luno tuliti" svoj "CQ SOTA". Tokrat klic ni bil zaman, vloženi trud se je v hipu povrnil v oblik mini pile-upa starih SOTA znancev. V dobrih 15 minutah sem tako uspel vzpostaviti 11 S5 zvez na 2m, nato še častni QSO na 70cm z vztrajnim Marjanom S56IAA in za konec še dve OE6 postaji, ki ju je privabil spot na sotawatchu (TNX S56LXN): OE6MMF z najdaljšim QRB dneva 185km in OE6WIG/P za edini S2S iz OE6/ST-129. Skupaj 14 zvez - potihem sem sicer pričakoval več, vendar je za dopoldansko uro na delavnik to odličen rezultat. Res pa je, da sem bil aktiven le slabe tričetrt ure - malo me je demotivirala izguba spotirane frekvence, s katere me je elegantno izrinil S2S kolega, malo pa tudi lokalni QRM v obliki skupine nemško govorečih mladeničev v črnih majicah in vojaških maskirnih hlačah, ki so vztrajno skupinsko skandirali nekaj nerazumljivega, celoten prizor pa me je nehote na trenutke spominjal na neke druge, davne čase.
Ob pospravljanju opreme in snemanju zastavic me je par planincev zaprosil, naj še za hip pustim razobešeno S5 zastavico, da se lahko pod njo fotografirata. Seveda sem jima ugodil, medtem malo bolje pomislil in se odločil, da naj zastavica tam kar ostane - seveda še nekoliko bolje pritrjena z vezicami, da bo ja držalo!
Sestopili smo po Italijanski poti, pri čemer smo srečali kar nekaj hribolazcev, ki so se ob tej uri šele podajali v goro, nekateri tudi brez nahrbtnikov in druge opreme. Na srečo je vreme kljub nasprotni napovedi zdržalo in ostalo jasno. Vrnitev do avta je bila še prehitra, spust v dolino po najvišje ležeči cesti v Sloveniji brez zapletov (kljub avtu, ki se je odločil, da bo nad 1800m ugašal v prostem teku!). Med povratkom sva se z Borisom ustavila še na obisku pri sorodnikih v Tolminu, jaz sem pa v zanosu uspele aktivacije ponovno brezuspešno poskušal kupiti 70MHz ročno postajo pri tamkajšnjem zastopniku. No ja, bo pa kdaj drugič.
Hvala za zveze in do slišanja s še kakšnega mogočnega vrha!
73 de Mitja
P.S.: Fotografije so tokrat bolj skromne, ker sem celotno pot dokumentiral s kamero na čeladi. Žal pa, kolikor se poznam, posnetka ne bom zmontiral in objavil pred novim letom (upam le, da letošnjim)...
