Ker smo na zadnjih dveh skupnih SOTA aktivacijah na Stolu in Golici plavali v oblakih, je bil že skrajni čas, da si privoščimo SOTA aktivacijo v lepem sončnem vremenu. Za 15. september se je napovedoval prav tak dan. Zvone je predlagal, da se povzpnemo na Begunjščico, saj mu je edino ta še manjkala med aktiviranimi dvatisočaki v Karavankah. Midva seveda nisva imela nič proti in smo šli.
Begunjščica je razpotegnjena grebenska gora, ki se razteza od Smokuške planine na zahodu proti Ljubelju na vzhodu. Greben ima več vrhov, od katerih je najvišji srednji 2060m visoki Veliki vrh. Le temu pripada SOTA referenčna oznaka S5/KA-007. Za vzpon nanj smo izbrali južno pobočje Begunjščice. Z avtom smo se peljali skozi Begunje proti Poljški planini. Parkirali smo pri Tomčevi koči in se skozi gozd napotili proti Roblekovemu domu.
Pogled navzdol proti izhodišču ter od Roblekovega doma proti Stolu S5/KA-001, najvišjem vrhu Karavank:
Pot skozi gozd se najprej zložno vzpenja, z višino pa vse strmeje. Ob deževnih dneh zna biti zelo spolzka, zato palice nikakor niso odveč. Po slabi uri hoje pridemo do Roblekovega doma.
Ta je odprt vso poletno sezono, v zimskem času pa ob koncih tedna. Od doma nadaljujemo desno v smeri Velikega vrha po poti, ki gre že po nekaj korakih v kratek pas gozda. Le ta se hitro spremeni v grmičevje in višje v rušje. Sonce nas lepo greje in tudi ruševje lepo diši, da o lepih razgledih v katerih uživata fanta niti ne govorim.
Naprej se pot prečno vzpne po deloma precej strmih pobočjih Begunjščice. Na izpostavljenih delih je zavarovana z dobro utrjenimi debli, da je voda ob močnem deževju ne odnaša s seboj v dolino.
Ob takšnih dneh in tudi po njih je na teh mestih pot zelo spolzka in nevarna saj se najmanjša previdnost lahko hitro konča po bližnjici v dolino. V zgornjem delu je zaradi velikega števila pohodnikov in ovc nastalo več poti, ki so v megli lahko zelo varljive. Mi se držimo leve zgornje sicer slabo markirane poti, ki nas pripelje na skalnat razpotegnjen vrh. Na njem je vpisna knjiga in kamen, ki označuje višino.
Prostora je bolj malo, zato me fanta "parkirata" na varno mesto kjer postavimo tudi našo tehniko za SOTA aktivnost:
Delamo na 144, 433, 70 ter 7 in 14MHz. Na 14MHz pogoji niso najboljši, zato počasi pospravimo. Pred povratkom v dolino si privoščimo malico, saj nimam nobenega interesa nositi v dolino vsega tistega, kar sem prinesla na vrh. To je prednost intendanta, da je nahrbtnik na poti navzdol vedno lažji. Ne bom kmalu pozabila, da sem isti 1,5l vode nesla na Mangart, na Stol in tudi na Golico. Takšne napake ne bom ponovila. Je preveč škoda moje hrbtenice.
Vračamo se po isti poti. Najprej spust s skalnega vrha pri katerem si pomagam z rokami. Potem si pa lahko privoščim način hoje, ki se je na Stolu izkazal za idealnega. Eno palico pospravim v nahrbtnik, da se s prosto roko lahko primem nahrbtnika tistega, ki hodi pred menoj. Tako imam najboljši občutek poti, nikogar pa s tem ne oviram in ne spravljam v nevarnost. S tem načinom hoje napredujemo hitro in je naš čas skoraj že primerljiv s tistim, ki je napisan v planinskih priročnikih.
Sonce še vedno prijetno greje in razgledi so res čudoviti. V spomladanskem času morajo biti pobočja prelepa od pomladnega cvetja. Tudi geološka sestava grebena je zelo zanimiva in raznolika. Prebrala sem, da je bogata tudi z manganovo rudo, ki so jo nekoč izkoriščali.
Na poti proti izhodišču se ustavimo tudi pri Roblekovemu domu. Malo posedimo, da ne bomo prehitro doma .....
..... in se skozi gozd spustimo do avta.
V Begunjah slikamo še grad Kamen, ki ima za seboj bogato zgodovino. Prvič je bil omenjen leta 1263 in od takrat prehajal z rok v roke. Med drugim pa je bil tudi zelo pomembna postojanka saj je varoval staro tovorniško pot iz Bohinjskega kota in zgornje Savske doline čez Preval proti Tržiču in Podljubelju do Koroške.
73, Sabina S57BNX