Torej "sprejem in končano"... nekaj takšnega. Zanimalo me je, ker gre za prevod leposlovnega teksta, ne za strokovni tekst. Navajam kontekst, v upanju, da se boste zabavali: (Upam, da vam je fraza v kontekstu prepričljiva oz. povedna)
Čez nekaj časa se žvižg ponovi – že spet isti kos ali njegov sodrug – a vselej, kot bi mu prvič prišlo na misel, naj žvižga; če je to pogovor, potem vsaka replika pride po dolgem premisleku. Toda ali gre za pogovor, ali pa vsak kos žvižga zase in ne za drugega? In, v tem ali onem primeru, ali gre za vprašanja in odgovore (drugemu ali sebi) ali pa za potrjevanje nečesa, kar je vedno ista stvar (lastna prisotnost, pripadnost rodu, spolu, teritoriju)? Nemara je vrednost tiste edine besede v tem, da jo neki drugi žvižgajoči kljun ponovi in se je v tišinskem premoru ne pozabi.
Morda pa je bistvo celotnega pogovora v tem, da drugemu rečeš „tu sem“, in dolgosti pavz stavku pridoda pomen nekega „še zmeraj“, kot da je s tem rečeno: „še zmeraj sem tu, še zmeraj jaz“. A kaj, če je pomen sporočila v pavzi, ne v žvižgu? Če se kosa pogovarjata skozi tišino? (Žvižg bi v tem primeru bil samo interpunkcijsko znamenje, formula tipa sprejem in končano. Tišina, na videz enaka katerikoli drugi tišini, bi lahko izražala sto različnih namer; po drugi strani velja isto tudi za žvižg; govoriti molče ali žvižgaje, je zmeraj mogoče; težavno pa se je razumeti. Ali pa nihče ne more razumeti nikogar: vsak kos je prepričan, da je v žvižg vključil neki osnovni smisel, ki pa ga razume samo on; drugi mu v odgovor pove nekaj, kar nima nobene zveze s tem, kar je rekel prvi; dialog gluhcev je to, pogovor brez repa in glave.
Pa so človeški pogovori kaj drugačni?
(Italo Calvino, Palomar)
Najlepsa vam hvala za pomoc!
Objavljeno: 15 Avg 2008, 05:32
