Radio je ena izmed največjih iznajdb sodobne tehnike, ki je k nam priplula čez lužo iz Amerike in v letih po 1926 oz. 1928, z začetki Radia Ljubljana, postala nepogrešljiv del vsakdanje komunikacije. V nekaj manj kot osemdesetih letih se je spremenil ne le tehnično, temveč tudi vsebinsko. Prav zato je za nas toliko bolj zanimiv pogled nazaj.
Prvi del vedeža je namenjen spoznavanju tehnike, ki je potrebna za sprejemanje in oddajanje radijskih valov.
1.1. Radiotelgrafija
Slovenci ,smo se z radiem začeli resneje ukvarjati približno med letoma 1905 in 1906. Takrat ni šlo še za radio v takem pomenu besede, kot danes ampak za poskuse brezžičnega prenašanja zvoka. Za prvi poskus tako imenovane brezžične radiotelegrafije lahko štejemo vzpostavitev zveze med Kranjem in Šmarjetno goro, ki so ga študentje opravili leta 1903. Brezžična radiotelegrafija je pošiljanje signalov s pomočjo tipkala z ene točke na drugo, brez uporabe žičnih vodnikov. Prvi brezžični prenos na slovenskem ozemlju je potekal v prostorih ljubljanske realke na Vegovi. Poizkus je bil izveden že med prvo svetovno vojno in to na telegrafski način. Za ta poizkus so na realki usposobili tako imenovano Iskro-Daljo, ki je delovala brez elektronk. Anteno s pomočjo katere so oddajali, pa so raztegnili po celi šoli. (glej Brojan 1999: 10)
1.2. Radioklub in prvi sprejemniki
V Ljubljani so leta 1925 ustanovili Radioklub, ki je bil prvi tovrstni klub v Sloveniji. Vsak, ki se je včlanil v klub je mogel najprej seveda sestaviti svoj amaterski radijski sprejemnik. Seveda si leta 1925 radijskega sprejemnika ni mogel privoščiti vsak, saj je bil precej drag. Zato so si ga lahko privoščili le najpremožnejši, kjerkoli razstavljen, pa je privabljal veliko radovednežev, zato so si ga, najpogosteje gostilničarji, sposojali oz. najeli, s čimer so pripomogli k povečanju obiska v njihovi gostilni. Največji takratni dogodek je bil ljubljanski velesejem, kjer so predstavljali najnovejše tehnološke dosežek. Med temi dosežki in izumi, pa je vsekakor bil tudi radio. Posebnost velesejma pa je bilo tekmovanje, na katerem so izbrali najbolje zgrajen radijski sprejemnik. (glej Brojan 1999: 11)
1.3. Izboljšave sprejemnikov
Ko se je okoli leta 1928 končalo obdobje nenehnih novih izumov na področju radia, so se sprejemniki začeli predvsem razvijati. Iz leta v leto, so sprejemniki spreminjali in izboljševali sposobnost sprejema in jasnost oddajanja.
Detektorski sprejemniki so po tem obdobju ostali precej isti, spreminjali so se pa predvsem cevni sprejemniki. Največja sprememba je bil priključek na električno omrežje, ki je zamenjal napajanje z baterijo. Tak sprejemnik je bil za uporabnika malce zahtevnejši, vendar pa ni bilo treba polniti akumulatorjev in zamenjevati anodnih baterij. Izpopolnile so se tudi elektronske cevi (elektronke), na področju zvoka pa so bili najpomembnejši izum najverjetneje elektrodinamični zvočniki, ki so v pravem razmerju predvajali vse tone, tako visoke kot nizke. (glej Brojan 1999: 13)
Kot sem že povedal, se je po letu 1930 sprejemnik priključen na električno omrežje že splošno prijel. Takrat so tudi že uvedli avtomatične regulatorje, ki so izravnali nihanje omrežne napetosti. Sprejemniki pa niso postajali le tehnično dovršeni ampak tudi lažji za razumevanje in upravljanje.
1.4. Oddajniki
Montaže prvega slovenskega oddajnika so se lotili leta 1927. Za zemljišče je poskrbela poštna uprava, ki je kupila zemljišče v Domžalah. Za to zemljišče se je najverjetneje odločila zaradi trših tal, ki so primernejša za postavitev anten. Prvi oddajnik je oddajal z močjo 2,5 kW energije v antenski napravi, kar je bilo v času postavitve precej, ampak se je kmalu izkazalo za premalo, saj so ostale države hitro povečevale svojo oddajno moč (za primer Rim na 150 kW). (glej Brojan 1999: 16)
Celotna postaja v Domžalah je v takratni valuti stala 320 tisoč zlatih mark. Ta denar je Slovenija dobila iz reparacijskega sklada. Postaja je obsegala hišico, v kateri so bile nameščene radijske oddajne naprave, ter stroji za pogon teh naprav, hišico v kateri je bival oskrbnik postaje ter osebje ter dva 120 metrska stolpa, ki sta bila šestkrat zasidrana. Med stolpoma je bilo napetih pet žic, ki so predstavljale oddajno anteno. To je bila torej neke vrste horizontalna T-antena. Pod stolpom pa so imeli tudi bazen z vodo, s katero so hladili elektronke, ki so se med oddajanjem precej grele. (glej Brojan 1999: 18)
1.5. Studio
V Ljubljani je sočasno z gradnjo oddajne postaje v Domžalah potekala tudi gradnja oziroma izpopolnitev studia. Studio, ki ga je Prosvetna zveza zgradila na današnji Prešernovi cesti. Studio je bil v takrat neugledni stavbi, ki je prej služila kot skladišče za sol. Sobo so prenovili in oblekli v tkanino, kar je poskrbelo za boljšo akustičnost prostora. Prva ojačevalnica, iz katere se je videlo v studio, je bila precej skromno opremljena. Imela je en štirikanalni ojačevalec ter tri telefone. V kotu te sobice, pa je bila pod stekleno zaščito nagačena kukavica, ki je bila in še vedno je posebnost Radia Slovenija. V prostoru ojačevalnice je bil še kontrolni sprejemnik in naprava za vrezovanje gramofonskih plošč.
V ojačevalnici je bila tudi majhna centrala za vse mikrofonske zveze razpredene po mestu. S pomočjo teh mikrofonskih zvez, so lahko v studiu vzpostavili povezavo z Opero, Dramo, hotelom Union, kavarno Zvezda ter stolno in frančiškansko cerkvijo in tako prenašali vse dogodke. (glej Brojan 1999: 25)
V drugi polovici leta 1935, so se odločili, da veliki studio prenovijo, saj je že povsem razpadal. Poleg prenove, so se odločili tudi za poglobitev studia in za nabavo novih zaves, kar je znatno pripomoglo k akustičnosti prostora. (glej Brojan 1999: 25)
Drugi del vedeža je namenjen začetkom oddajanja Radia Slovenija, ter vsem dogodkom, ki so oddajanje spremljali. Opisuje pa tudi vse probleme, s katerimi so se radijci soočali med drugo svetovno vojno in po njej.
2.1. Začetki radia na slovenskem
»Bilo je slovesno. Posedali smo okrog mize pri sosedovih, gledali v aparat in poslušali oddaje«, se spominja Niko Smolnikar 28.oktobra 1928 (Pirc 2005: 38), ko so slovesno odprli prvo radijsko postajo v Ljubljani na Prešernovi cesti (takrat Bleiweisovi) imenovano Radio Ljubljana. K temu je največ zaslužen Marij Osana – oče slovenske radiofonije. Zaradi pogodbe med ministrstvom in Prosvetno zvezo , kjer je bilo zapisano, da je postaja namenjena javni radiofonski službi so imeli radijci določene obveze do oblikovanja programa. Poleg tega, da je program moral biti dolg 150 minut, od tega 60 minut za prvorazredne izvirne glasbene izvedbe, si je država zagotovila nadzor nad programom (za to je imenovala posebnega državnega urednika) ter si vzela pravico uporabljati postajo in po eno uro na dan oddajati program na stroške prosvetne zveze.
2.2. Dovoljenje za sprejemnike in naročnina!
25. julija 1923 je ministrstvo za pošto in telegraf izdalo pravilnik o radio-telegrafsko-telefonskih sprejemnih aparatih. Ta je posameznikom dovoljeval le sprejemnike, ne pa tudi oddajnikov. Imetnike radijskih sprejemnikov so začeli nadzorovati, lastniki pa so morali plačati naročnino, ki je znašala 360 dinarjev na leto. Pravilnik tujcem ni dovoljeval sprejemnikov, izjeme so bili le predstavniki tujih držav.
2.3. Zapletene predvojne razmere tudi za radijce
Zunajpolitične napetosti pa so v tridesetih letih postajala z vsakim dnem večje. Tako imenovane slovenske ure so prav zaradi pregretega ozračja povzročale v radijski hiši vedno večje skrbi in marsikatero neprijetnost. Domača oblast je morala biti vsestransko previdna, saj so v bližnjih državah pazili na vsako izrečeno besedo in pretehtali vsako posebej kritično misel. Cenzura je bila vedno večja. Brojan celo navaja, da je bilo policiji ob pripravi oddaj pokazati celoten program, besedila posamičnih predavanj in poročil. (Brojan 1999: 89). Zgodilo se je celo to, da so kakšnemu možnemu gostu – povabljencu v oddaji – celo prepovedali nastop in ga odslovili. Zoper prihajajoči fašizem in nacizem so na ljubljanskem radiu prenehali predvajati nemško in italijansko glasbo. Tik pred vojno je bila potrebna velika mera previdnosti v oblikovanju zunanjepolitičnih oddaj. Veliko domačih političnih strank je želelo radio izrabiti za propagandne namene. Brojan piše: »Nastajali so nekateri prav komični položaji – v predvajanem glasbenem programu je bilo veliko motivov in pesmi o trti in vinu, pesmi, ki so nekako žalila čustva abstinentov. Oglašali so se poslušalci, ki so poudarjali, da kljub temu, da se ne vrtita več italijanska in nemška glasba, imamo Slovenci še kaj drugega na zalogi, ne pa le pijanske pesmi.«(Brojan 1999: 87). Tedanja jeza abstinentov je za današnji čas smešna, kaže pa, kakšne probleme vse je radijskem ustvarjalcem prinesla vojna.
2.4. Zasedba radijske postaje
Brojan navaja, da so se prvi Italijani ob zasedbi mesta 11.aprila 1941 v Ljubljano pripeljali kar s kolesi. (Brojan 1999: 90). Kar se da hitro so vzpostavili delovanje svojih organov po vsej državi, vključno z radiem - Radio Ljubljana je tako prevzela italijanska družba EIAR. Nanj so pripeljali celo tržaško Slovenko, ki je prebirala besedila v italijanščini. Kar zadeva programa je veljal logični vrstni red: najprej poročila v italijanskem, šele nato v slovenskem jeziku. Razglasi, objave, okrožnice in politično zasnovana besedila pa so bila pripravljena tako, kot je ustrezalo Italijanom.
Radijski delavci so čedalje težje prenašali italijansko ukazovanje in nadutost, zato je narodnoosvobodilno gibanje organiziralo odporniško, propagandno ilegalno radijsko postajo Kričač.
2.5. Kričač
Dne 17. novembra 1941 je steklo prvo oddajanje. Potekalo je na Vilharjevi ulici. Ker je šlo za ilegalno radijsko postajo, ki je ozaveščala ljudi z grozotami vojne, torej »kričala v svet«, da je želja po svobodi neustavljiva in da bo svoboda tudi prej ali slej prišla, je logično, da Italijani oddajanja niso dopuščali. Zato so bili ustvarjalci primorani oddajati iz različnih predelov Ljubljane. Mesta oddaj so izbirali po nekih ustaljenih načelih. Sprva so se najraje odločali za oddajanje iz višjih nadstropij. Zelo poredko so prenašali dvakrat zapored iz iste stavbe oz. istega stanovanja. Danes si je težko predstavljati, kakšnega izgleda je bila »prenosna« radijska postaja. Pirčeva in Brojan pišeta, da so podatki o tem, kakšen je bil videti Kričač, so različni.
»Naprava naj bi bila tako preprosta, da jo je bilo mogoče spraviti v dve aktovki. En del je bil težak okrog 5 kg, drugi pa 2 kg.« (Pirc 2005: 56, Brojan 1999: 92). Vsega skupaj so Kričačevi sodelavci pripravili okrog 50 oddaj. Te so se začele s tiktakanjem ure, sledilo pa je uvodno sporočilo: »Govori Radio Osvobodilna fronta! Govori Radio Osvobodilna fronta slovenskega naroda! Slovenci, poslušajte naše oddaje …« Potem so sledile novice s front, poročila o vojaških in političnih dogodkih, akcijah partizanskih enot, moči partizanske vojske, zablodah okupatorjevih sodelavcev in sicerjšnem okupatorjevemu terorju, razkrinkavali so sodelavce okupatorja in podobno. Poleg zaključka, in to je prebiranje Prešernovih pesmi, se vsebine petnajstminutnih Kričačevih oddaj niso ohranile.
2.6. Lov za Kričačem
Italijani so si na moč želeli in na vse pretege trudili, da bi Kričača našli. Že prvi dan po oddajanju; 18. novembra – bil je ponedeljek – so zaradi suma, da vse izvira iz ljubljanske tehniške fakultete zaprli njena vrata. In so se všteli. Iskanje so nadaljevali, ker jim več kot v treh mesecih mesta oddajanja ni uspelo odkriti, so Kričača začeli iskati z goniometri. To so bile posebne naprave z antenami, pritrjenimi na stenah tovornjakov. Ti so se med oddajanjem vozili po okupirani Ljubljani in poskušali izslediti mesto oddajanja. Rezultatov pa ni bilo. Tudi goniometri niso zasledili vodoravno postavljenih Kričačevih anten. Zato so, po več kot polletnem neuspešnem iskanju Italijani posegli po skrajnem sredstvu, ki jim je še ostalo na voljo: poslušalcem onemogočiti poslušanje. Tako so morali Ljubljančani oddati vse radijske sprejemnike in odstraniti vse zunanje antene, poslušanje radia pa je postalo ilegalno. »Kričačevi sodelavci so se ob tem znašli pred vprašanjem o smiselnosti oddajanja. Sklenili so, da bodo pripravili zadnjo oddajo in se tako poslovili od poslušalcev.« (Brojan 1999: 89). Zavedali so se, da je nekega pomembnega početja, s katerim so izražali slovensko upornost in slo po svobodi, konec. Tako so se Kričačevi sodelavci v nedeljo, 5. aprila 1942 poslovili od poslušalcev.
2.7. Slovenci pod Nemci
Po kapitulaciji Italije so uradno radijsko postajo prevzeli Nemci. Življenje in radijsko delo je teklo naprej po enakih tirnicah kot pod Italijani. Na radio so prišli pretežno mobiliziranci, ki niso bili vojaki, temveč kulturni in razgledani ljudje, ki na zaposlene na radiu niso preveč pritiskali. Radio Osvobodilna (ROF) je tako začel ponovno delovati 7. avgusta 1944. Sprva je oddajal dvakrat na dan, zadnje mesece pred osvoboditvijo pa tudi ves dan. Na začetku vsake oddaje se je oglasila radijska kukavica in v eter širila zavest, da slovenska svobodoljubnost še ni izumrla.V duhu nje so pripravljali najrazličnejša poročila, pogovore s funkcionarji in borci, zgodbe iz partizanskega življenja … Program so poleg slovenščine pripravljali še v nemškem in italijanskem jeziku.
Nemci so 9. maja 1945 ljubljansko radijsko postajo razpustili in aktivistka Vida Lasič je poslušalcem sporočila: »Govori radio Svobodna Ljubljana! Ljubljana je osvobojena«! (Brojan 1999: 91).
Nato so program Radia Ljubljana začeli »sproščati«, najprej glasbeni del, pozneje pa še govorne vsebine. Razvijale so se informativne in literarne vsebine, zelo poslušani so bili Veseli večeri. Nadaljevali so tudi tradicijo radijskega časopisa. 15. januarja 1951 je začel izhajati štirinajstdnevnik, nato pa kot tednik Radio Slovenija, glasilo, ki je seznanjalo poslušalce z radijskim sporedom in najrazličnejšimi novostmi na programskem in tehničnem področju.
V okvirih Radia Ljubljana so nastajale radijske postaje še v drugih slovenskih krajih.
V prvih dneh svobode, 11. maja 1945 se je oglasil Radio Maribor, kasneje še Radio Koper, kateremu so dali ime Radio jugoslovanske cone. Poleti 1954 so amaterji v Šmarju pri Jelšah odprli samostojno sredivalovno postajo, ki je delovala vsako nedeljo in poslušalcem v zameno za plačilo izpolnjevala glasbene želje. Leta 1956 so postajo na zahtevo Radia Ljubljana zaprli. Kot piše Pirčeva so to bili časi samoupravljanja, nastajale so organizacije združenega dela. (Pirc 2005: 43). Radio Ljubljana preide v oraganizacijski sistem Radiotelevizije. Občine, politične in družbene organizacije postanejo ustanoviteljice na novo odpirajočih se postaj. Leta 1969 se radijskim valovom pridruži še prva študentska postaja Radio Študent …
Danes je na območju Slovenije več kot 60 lokalnih in komercialnih radijskih postaj.
Zadnji del vedeža je namenjen predvsem radiu kot mediju različnih vsebin, s katerimi želi zadovoljiti kar se da širok krog poslušalcev (različne starosti, izobrazbe, interesov...). Opisan pa je tudi razvoj jezika, ki so ga poudarjali na radiu, posebej pa je omenjen tudi glasbeni program.
3. Programske sheme radia
Radio je bil v začetku 30. let ocenjen kot najboljše komunikacijsko sredstvo za spoznavanje narodov, za posrednika miru v svetu, predvsem pa kot medij, ki zmore preseči politične razprtije in se s svojim kulturnim in etičnim sporočilom dotakniti src množic ljudi. »Moč in naloga radia je s humanimi sporočili doseči vsa območja sveta.« (glej Brojan 1999: 47)
Prvi in tako najstarejši radio na Slovenskem, ki je izpolnjeval vse zahtevane točke je bil Radio Ljubljana, zdaj Radio Slovenija. V odločanj, kakšna naj bo programska shema, so se usmerili predvsem v predvajanje čim bolj različnih in zanimivih vsebin. Program naj bi bil »gibek, zanimiv« in »prilagodljiv«. Kot še danes, pa je bila v prvi vrsti funkcija radia delovanje v smislu »seizmografa«.; podatke naj bi beležil hitro, natančno in vestno, kot se za radio spodobi, pa naj bi bilo vse podano v čistem knjižnem jeziku, ki je ob enem duhovna hrana za poslušalce. (glej Brojan 1999: 48)
3.1. Programska shema v začetku oddajanja
Program na radiu Ljubljana je bil sestavljen iz raznih predavanj, jezikovnih tečajev, otroških, mladinskih, šolskih, ženske nacionalne ur ter radijskih iger. Te so postajale vse boljša in zahtevnejša umetniška zvočna dela, saj je na Radiu Ljubljana v tridesetih letih nastala samostojna radijska igralska skupina (Ježek,Stare …). Po besedah Brojana se je glasbeni program se je opiral na slovensko ljudsko glasbo. (Brojan 1999: 93). Pomembnejši del glasbenega programa sta izvajala radijski orkester in komorni zbor. Radijci so celo razpisovali glasbene natečaje in s tem podpirali slovensko glasbeno ustvarjalnost.
Vsa dogajanja v zvezi z radiem je spremljalo glasilo slovenski poslušalcev z naslovom Radio Ljubljana, ilustrirani tednik za radiofonijo. Njegov cilj je bila »samostojna, ljudska in slovenska radiopostaja«, izhajati pa je začel osem mesecev po odprtju Radia Ljubljana.
3.2. Jezikovni programi: »Jeziki so vstopnica v svet!«
V oddajah jezikovnih programov v začetku predvajanja Radia Ljubljana so največ pozornosti posvetili ljudski prosveti. Radio se je izoblikoval v »ljudsko univerzo«, ki je z izborom tem ponujala vse, kar je bilo za izobraževanje ljudi potrebno. (glej Brojan 1999: 50)
Tako se je v letih 1928/ 29 zvrstilo kar pet jezikovnih tečajev, v letu 1929/ 30 pa celo osem. Tednik Radia Slovenija je objavljal pisno različico posameznih lekcij – pripomoček, ki naj bi bil poslušalcem v pomoč. Do konca tridesetih sta se ohranila samo višji tečaj francoščine in slovenščine, ki ga je vodil prof. Mirko Rupel. Po raziskavah, kot je povedal, je zanimanje za ta del programa izredno veliko; pa ne le med domačimi Slovenci, temveč tudi med tistimi, izseljenimi, ki jezika niso želeli pozabiti in so ga s poslušanjem radia ohranjali tudi v tujini, kamor jih je »s trebuhom za kruhom« pripeljalo življenje. (glej Brojan 1999: 50)
3.3. Prvo pravilo: »Ne skruni čiste slovenske besede.«
Jezikovni tečaji, enkrat tedensko niso opravičilo ne zagotovilo, da se bo z njihovo pomočjo slovenski jezik ohranjal neokrnjen. Jezik je namreč tisto slišno izrazilo, ki pošilja govorna sporočila v ušesa domačim in tujim poslušalcem vseskozi dnevnega sporočanja prek radijskega medija. In jezik je tisto slušno izrazilo, ki ima moč privabiti ali odgnati ljudi, da prisluhnejo govorcu.
»Govor je menda najbolj izdajalsko početje človeka. Posebej to velja za radio, saj poslušalci govorca ne vidijo in jim o pripovedujočem ostane kot vtis samo glas. Govornik zato bodi v svojem govorjenju simpatičen, ravno prav hiter, razločen in jasen … Radio te uveljavlja, radio te v govorjenju izdaja …« (Koblar v Brojan 1999: 50)
Zato lahko o dobrem radijskem govorcu govorimo kot o govorcu, ki spoštuje in udejanja naslednja zahteve:
- ne govori ne prehitro ne prepočasi,
- ne govori pretirano patetično,
- govori razločno, jasno in čisto,
- govori brez dolgega zategovanja samoglasnikov in
- brez zaletavanja
Le tak govor lahko priklene k poslušanju radia večje število ljudi; sicer naj bo novica še tako aktualna in zanimiva, ljudje ji ne bodo prisluhnili.
Še eno dejanje Jugoslovanske republike je v Slovencih oz.- radijcih še bolj dvignilo narodno samozavest. Ker je bilo, politično gledano, že vse od ustanovitve kraljevine Jugoslavije jasno, da mora biti dober Slovenec najprej dober Jugoslovan, so se s poudarjanjem samobitnosti Slovencev na radiu začeli očitki, da radio goji »prikrito plemensko mržnjo«. To so Beograjčani nekako otopili z rednimi polurnimi oddajami v srbohrvaščini. Vendar pa Slovenci nismo podlegli pritiskom. Nasprotno – »To smo dolžni sebi, to smo dolžni svojemu narodu. Drugod se učimo, kako je treba ljubiti, spoštovati in gojiti svoj jezik. Potrkajmo si na prsi in priznajmo vsi skupaj svojo krivdo, ko se včasih ne potrudimo niti za osnovno znanje. Neizprosno moramo zahtevati popolnost jezika tam, kjer je nastalo za ves narod kulturno žarišče – v radiu.« (glej Brojan 1999: 51)
Še več. Za Radio Ljubljana je bila to le še motivacija, da seže s svojimi radijskimi valovi prek meja. Na Koroško, na Goriško in k drugim izseljencem v tujini. Slovenski program na tujih tleh je ljudem dvigal kulturno zavest, radio pa je bil neke vrste »prižnica«, ki jim nudi oporo. (glej Brojan 1999: 51)
3.4. Glasbeni program
Poleg slovenske besede, si je radio prizadeval širiti tudi slovensko narodno in umetno glasbo. Tako je po letu 1928 glasbeni obsegal kar 60 % celotnega programa, z leti pa je odstotek le še naraščal – primerjalno glasba na Radiu Slovenija še vedno obsega približno enak delež (Karoli, december 2005). S predvajanjem domačih del so vzpodbudili domače skladatelje, da so potegnili iz predalov staro in začeli pisati novo glasbo. Na radiu se je že v samem začetku namreč pojavil orkester. Večerni del radijskega sporeda pa so zapolnili prenosi oper. (54)
3.5. Kulturno literarni program na Radiu Ljubljana
Radio Ljubljana je svoj program v kasnejših letih začinil še z literarno glasbenimi oddajami, t. i. »lepljenkami« (Domovini, Vernih duš dan), ki so postale nepogrešljiv del radijskega programa. Nekoliko manjši odmev je doživela literarna zgodovina v zgledih ali npr. oddaja za obujanje narodnih običajev Joža Vombergarja, precej priljubljeni pa so bili tudi prenosi športnih prireditev. (glej Brojan 1999: 61)
Radijska igra se je na nacionalnem radiu pojavljala že od samega začetka 1928. Sprva je bil to zgolj poskus predvajanja klasičnih iger (Hlapci, Škofjeloški pasjon), pred II. svetovno vojno pa so bile na sporedu že tudi igre za otroke (Miki Miške) oz. igre napisane izključno za radio.
»Radijska igra kot osrednje in najbolj priljubljeno dramsko avdiofonsko izrazilo je postala ena najbolj ustvarjalnih in vsestransko zanimivih zvrsti, ki je ponujala ustvarjalcem obilo izraznih zmožnosti.« (Brojan 1999: 63)
Predvajanje radijskih iger je narekovalo ustanovitev radijske igralske skupine. Iz amaterjev in redkih profesionalnih igralcev je nastala radijska igralska družina, ki je uprizarjala tudi zahtevnejša dela; Sofoklesa, Shakespearja, Goetheja, Schillerja itd. (glej Brojan 1999: 63)
3.6. Šolski radio
Od leta 1929 je bilo v Slovencu in drugi literaturi mnogo pobud, da naj bi imel Radio Ljubljana tudi šolski radio. Ta naj bi prinašal: materinščino, tuje jezike, slušne igre, ki bi obravnavale zgodovino, zemljepis in prirodopis, reportaže, aktualne prenose. (glej Brojan 1999: 66)
Tako je leta 1931 Slovenija doživela prvo predvajanje šolske mladine po radiu. Odtlej je šolski radio poleg zabave, svojim poslušalcem, nudil predvsem izobraževalni program na treh stopnjah: I.- Prva osnovnošolska stopnja, II. meščanska nižja srednja šola, III. višja srednja šola. Predavali so o domu, o naravi o človeku samemu, o družbi in gospodarstvu, o duhovnosti in religiji, kasneje pa so v to uvrstili še gospodinjstvo, zdravstvo (Anton Brecelj), rokodelstvo, kmetijstvo, zgodovino, občečloveške običaje, duhovnost in religijo. (glej Brojan 1999: 67)
3.7. Zabava je del življenja
Kljub sorazmerno pestremu programu, je po določenem času, Radiu Ljubljana poslušanost začela strmo padati. Zato so v svojih prizadevanjih, da bi zvečali krog poslušalcev, sledili Nemcem. Tako so na predlog Nika Kureta en večer v tednu posvetili zabavi, lahkega značaja sta bila tudi nedeljski in sobotni popoldanski ter večerni program, v ostalih dnevih pa naj bi bilo v večernih urah vsaj pol ure vedrega sporeda. Za to so poskrbeli s predvajanjem skečev, smešnic, zabavnih zgodb (Levstik, Martelanc, Magolič …) ter instrumentalna in vokalna glasba. (glej Brojan 1999: 75)
Z zgolj zabavnim programom je Radio Ljubljana kmalu postal dolgočasen, izrabljen in enoličen …
Za primerjavo: 1929 so poleg gramofonskih plošč in tonskih filmov bili v večini predvajani specialni prenosi in aktualnosti (16 %), deset let pozneje je ta odstotek nadomestila lahka glasba. (glej Brojan 1999: 82)
Zaključek
Pot slovenskega radia je bila vse prej, kot s cvetjem posuta. Radio na slovenskem se ima v največji meri za zahvaliti nadobudnim mladim raziskovalcem in tehnikom, ki so na lastno pest izdelovali radijske sprejemnike in z lovljenjem tujih radijskih postaj, tudi med Slovence vnašali zanimanje za ta medij. Ko so se Slovenci na področju radia končno postavili na svoje trdne noge, je prišla vojna, kjer smo ponovno padli pod okupatorja. Najprej so usodo radia krojili Italijani, nato pa še Nemci. Vsak po svoje in vsak za svojo dobrobit. Ker pa to vsaj nekaterim Slovencem ni bilo po volji, so se že takrat začeli oblikovati podzemni radii, kakršen je Kričač, ki so oddajali program klub prepovedim okupatorja.
Na tej točki bi bilo seveda primerno omeniti nekatere najpomembnejše ljudi, ki so kakorkoli pripomogli k razvoju radia tako pred vojno, kot med njo in po njej. Oče slovenskega radia je bil inženir Marij Osana, strokovnjak za elektrotehniko, prvi tehnik je bil Franc Kramar, za humor je poskrbel Fran Miličinski – Ježek, Miloš Stare, omeniti velja še Ivana Pengova, Baro Adamič, Vido Lasič, Jožo Mastnaka …
Vir: http://www.joker.si/mn3njalnik/index.ph ... opic=80184