Napisal/-a S51DU » 09 Jun 2009, 22:20
V kolikor še moje mnenje pripomore:
Pri višjih vertikalnih antenah je največji problem sidranje. Če se odločimo za bogato, bo antena stala strumno in pogumno. Ko se bo vrvi oprijel južen, težek sneg, bo težava zelo težka, ki bo naš ponos ukrivila. Zato je potreben premislek, ki bo dal optimalno rešitev. Sam namreč raje naredim močnejši začetek, višje pa zaradi snega ne sidram.
Pri spajanju cevi je nekako pravilo, da spojka seže v eno in drugo cev z najmanj dvakratnikom premera. Isto napravimo, če je na drugi strani manjši premer. Takšni spoji so elastični. Pri istih premerih je primernejša spojna cev iz nerjavečega jekla (rostfrei). Premore večje obremenitve kot aluminij, se z njim kemično ne tepe in kar je najbolj pomembno, da se pri večkratnem razstavljanju in sestavljanju, površina ne deformira. To je velika nevšečnost zaradi mehke površine aluminija.
Teleskopiranje cevi, ko pri pospravljanju porinemo eno cev v drugo, je neprimerno slabše v več pogledih. Takšne so moje izkušnje, okrepljene z vidnimi spomini na bivše projekte.
Je smešno, da ham ne gre med sneženjem otresti vrvi, drugi dan pa pošilja fotke, kako mu je anteno zvilo.... Hi!
Tako, da na vrh bi zmeraj dal ribiško tekmovalko. Glede na razporeditev moči pri vertikalkah, ne zahteva velikega preseka vodnika.
In si res vertikalka zasluži, da stoji malo dlje od hiše. Iz dveh razlogov.
73! Dubi