Ko sva z Janezom pričela debato okoli H in V Moxonov in se domenila, da primerjava izračune narejene z MMANA-GAL in EZNEC+ se je hitro pokazalo, da se že najina klasična »H« Moxona dimenzijsko razlikujeta. Jaz sem kot referenco uporabil izračun po MoxGEN programu, ki ga lahko »dol potegnete« tukaj:
http://www.ac6la.com/moxgen.html. Zastonjiski program je naredil AC6LA na osnovi algoritma, ki ga je predlagal pred leti preminuli L.B. Cebik, W4RNL. Zadeva mi je bila zanimiva tudi zaradi tega, ker program zgenerira EZNEC kodo in mi ni potrebno zadev vpisovati v program
.
Dimenzije anten so sledeče: S53V
A 16.48 m (25 mm)
B 2.55 m (2.5 mm)
D 2.83 m (2.5 mm)
E 5.96 m
MoxGEN (25mm)
A 15.39 m
B 2.20 m
D 2.92 m
E 5.67 m
MoxGEN (1.5mm)
A 15.54 m
B 2.40 m
D 2.86 m
E 5.61 m
V oklepajih Janezeve antene so navedeni premeri elementov, kot jih je on uporabil pri simulaciji. Primerjal sem dva izračuna narejena na osnovi MoxGEN – enega za 25mm cev, drugega za 1.5 mm – PRI VSEH ELEMENTI NIMAJO IZOLACIJE (gola cev, gola žica). Že na prvi pogled se vidi, da so Janezove dimenzije precej večje, z izjemo »brkov« na reflektorju. Janez uporablja cev za glavni del in žico za brke, pri meni je vse skupaj iz cevi ali pa iz žice. Vse tri antene sem zmetal v Eznec. Uporabljal sem Al material, tla naj bi bila srednje prevodnosti (0,005, 13). Pri simulaciji sem se poizkušal držati priporočil knjige ARRL Antena Modelling Coures (W4RNL) in pa Array of Light (N6BT).
Hitro se je pokazalo (kot je pri takemle igračkanju z računalnikom običajno), da ni vse tako enostavno, kot morda izgleda na prvi pogled.
Janezova "H" antena mi pri podanih vhodnih podatkih resonira precej pod 7 MHz (okoli 6.85), najboljši SWR je pri 6.9. To je kar cca 150 kHz pod tem, kar bi želeli imeti za neposredno primerjavo – vse skupaj je predolgo.
Sem kje naredil napako? Konvergenčni test mojega modela pokaže, da sem se zadeve lotil pravilno. Za preizkus dam v računalnik še Adijevo rešitev, preizkušeno tudi v praksi, da vidim, kaj bo. In glej ga
... Brez »repov«, ki jih Adi predlaga za fino uglaševanje antene, je antena malenkost prekratka. Še nekaj sem moral spremeniti. NEC-2 ni preveč zadovoljen, ko spajamo »žice« precej različnih premerov. Pri uporabi 40mm cevi za srednji del elementov in 1.5 mm gole žice mi konvergenčni test pokaže, da je model malce »sumljiv«. Zmanjšam cev na 25mm in povečam žico na 2.5 mm pa je konvergenčni test bistveno bolj zadovoljen. Na žico poizkusim dodati še izolacijo (debelina 1mm, relativni epsilon 2.3) in krivulja SWR je še bliže tistemu, kar je objavil Adi. Še malce igranja z uglaševalnimi repi in antena bi bil atam, kot bi jo želeli imeti. Odlično! Z mojim razmišljanjem ni nič narobe
...
Skratka – dimenzije, ki jih je vzel Janez kot osnovo za H Moxon niso v redu. Kolikor vidim, jih je nato prilagodil za »V« Moxon. Zaradi tega tudi precej slabši rezultati H moxona glede na V. Če je izhodišče slabo, je najprej potrebno porihtati to, nato pa nadgrajevati vse skupaj. Ne pravim, da se zadev ne da računsko sfrizirat, kaj pa prenos v prakso?
Moj predlog. Kdor želi delati Moxona za 40m naj uporabi preizkušene dimenzije, ki so se tudi v praksi izkazale, in jih podaja Adi. Kdor se odloči za povsem žični moxon, naj uporabi mace daljše diagonale, ki bodo napenjale elementr podobno, kot so pri Spider beamu.
O »V« obliki bi veljalo resneje razpravljati šele na osnovi podrobne primerjave »klasičnega« in »V« dipola.
Če se ne motim, MMANA-GAL deluje na osnovi Mininec-a. Eznec+, ki ga uporabljam jaz, pa na osnovi NEC-2. Zelo zanimiv in brezplačen program s precej navodili, učnimi datotekami in lepo grafiko, ki tudi deluje na NEC-2 osnovi, je 4nec2 (
http://www.qsl.net/4nec2/). Vsak od računskih jeder (Mininec, NEC-2) ima svoje slabosti in prednosti. Pri UKV dipolih, vertikalkah, klasičnih yagicah, so zadeve dokaj predvidljive. Na KV se nam v bližini antene hitro pojavi kup motečih elementov, ki jih težko ali pa sploh ne moremo vključiti v model. Ko pa pri »ravnih« antenah pričnemo modelirati »kote« (quad, loop, …) ali spajati žice različnih preseko, lahko naletimo na težave. Toplo priporočam gornji dve knjigi vsem, ki bi radi pridobili nekaj teoretskega znanja okoli modeliranja in nato prenosa modela v realni svet (ali obratno). Čudežnih anten namreč ni. Marsikatere antene, ki v modelu izgleda prav uporabno, v praksi ne morete zgraditi tako, da bi preživela vremenske razmere, zato smo pogosto prisiljeni v kompromis. Pred leti je bil v CQ ZRS objavljen tudi članek, kako izolacija žice vpliva ne resonanco anten. Tudi to bi veljalo ponovno prebrati. Ni mi poznano, če MMANA zna upoštevati izolacijo. 4nec2 in Eznec+ zadevo obvladata.
Ni moj namen, da tole izzveni kot kritiko tega, kar je predlagal Janez. Da ni nekaj povsem v redu z njegovim modelom je više omenil tudi Adi. Skratka, potrebno bo vse skupaj premisliti in narediti korekcije.
Kolikor poznam se z NEC-2 ukvarja kar nekaj naših radioamaterjev (S52OP, S53F, S53R, …). Morda lahko podajo svoje izkušnje iz preteklosti – predvsem v povezavi prenosa modela v resnično življenje. Papir, kot radi rečemo, prenese vse, hi.